pika_polonca.
|
Huh, uspelo mi je. Dolga je, ne znam skrajšat Ko sedaj pogledam nazaj, vem, da se je moj porod pravzaprav tako počasi začel že v torek zjutraj, ko sem zaradi driske pogosto letala na WC. Takrat sem mislila, da sem dan prej kaj takšnega pojedla oz. staknila kje kak virus. Po kosilu sem se pridružila mojemu v spalnici (bil je po nočni). Skupaj z njim sem zaspala, potem sva si privoščila še zadnji odnos - zdaj se heca in pravi, da je vedel, da mora izkoristiti, ker bo potem kar par tednov na suhem. Moški, hehe. No in dobre pol ure kasneje mi je začel otrdevati trebuh oz. so se začeli popadki. Kljub temu sva šla na en sprehod, ker je bil res lep sončen dan. Ker je bila vmes kar pogosto akcija, nisva šla prav daleč. To otrdevanje me ni bolelo, je bilo pa na trenutke kar malo zoprno, priznam. Potem sva doma povečerjala, čeprav mi ni najbolj pasalo, ker so se popadki kar fajn stopnjevali (tako pogostost kot jakost). Privoščila sva si skupno namakanje v banji, gledala TV oz. se trudila početi vse to, kar bi sicer. Popadki so bili zelo podobni menstrualnim krčem in postajali so daljši, intenzivnejši in predvsem tudi veliko pogostejši. Takrat sem tudi sama dojela, da prihaja najin težko pričakovani škratek. Odločila sva se, da poveva tudi tašči, da imam popadke (pred tem sem mojemu zabičala, da ji naj še nič ne govori, ker itak ne veva, če je res to to ali spet kaj lažnega–sem pa potem kasneje izvedela, da me ni ubogal in ji je že prej sporočil). Poslušali smo srčka, z menoj je počakala par popadkov, potem pa se je diskretno umaknila nadstropje niže in rekla, da jo naj pokličeva, ko bodo kakršnekoli spremembe ali jo bova želela ob sebi. Še danes sem ji noro hvaležna za to, ker mi je to, da sva bila z mojim čisto sama, zelo ustrezalo. Spet sva šla v banjo, moj me je med vsakim popadkom masiral, božal, poljubljal. Res je bil zlat. Vmes sva tudi sama poslušala srčka in to mi je dajalo novo moč. Sploh ne vem, kako dolgo sva bila v kopalnici, ker me je ura samo ob živce spravljala in je zato sploh nisem želela gledat. Vmes sva šla nazaj v dnevno in popadki "na suhem" so bili res zoprni, med tem ko sem tiste v banji komaj zaznavala. Začela sem dvomiti v to, ali si res želim naravnega poroda. Takrat me je moj "vzel v svoje roke", potem pa je poklical še taščo in oba sta mi govorila točno to, kar sem takrat potrebovala. Uspelo mi je, da sem preklopila, si vizualizirala vsak popadek, hodila, čepela, sedela na žogi, klečala, se pogovarjala, ko ni bilo popadka. Moj me je masiral po križu, tašča mi je nosila tople obkladke… Malo čez četrto uro zjutraj mi je odtekla plodovnica. Sredi jedilnice je nastala lužica (pričakovala sem veliko večje poplave) in takrat je tašča rekla, da bi rada videla, kako napredujemo in če je vse ok. Spomnim se njenega nasmeška in besed, da mi gre več kot odlično (po porodu sem izvedela, da sem bila takrat že popolnoma odprta). Sem pa na hrbtu takrat doživela tudi en popadek, ki je bil edini boleči (kar nevzdržen) tekom celega poroda (kapo dol vsem, ki ležijo med porodom, jaz ne bi mogla!!). Po tem, ko mi je odtekla plodovnica, je bil pritisk veliko intenzivnejši kot prej. Sledila je druga kriza, ko sem si želela, da bi bilo že konec ali da bi lahko vsaj 2 uri spala. Bila sem tako občutljiva in ranljiva, kot še nikoli v življenju. Poljubi in nežni dotiki mojega so bili edina stvar, ki mi je odgovarjala, pa še to ne vedno. Vmes sem hodila, sedela na WC-ju, čepela, klečala… Ni da ni, kajti pritisk glavice je bil tako močan, da sem imela občutek, da mi bo spodaj kar vse razneslo. Ta pritisk se je samo stopnjeval in prišlo je tako daleč, da sem imela občutek, da moram pritisniti. Tašča me je spodbujala in po dveh, treh popadkih sem že lahko zatipala laske. Potem se je ob naslednjem pritisku pojavila res pekoča bolečina. Tako zoprna, da sem kar stisnila vse mišice in se bala naslednjega popadka. Spomnim se, da sem rekla, da ne bom rodila, da peče in boli, da ne morem več... Tašča mi je predlagala, da sama primem glavico in občutim, kako se rojeva. Ubogala sem jo. Pekoča bolečina je sicer ostala, a ni bila več tako intenzivna in kmalu za tem se je porodila glavica v celoti. In ko je glavica zunaj, sledi še popolno olajšanje, ko se rodi celo telo, za telesom pa še pljusk plodovnice, tako da smo imeli cele poplave. :) Črnolaso princesko je ulovil ati, sama pa sem jo dobila na prsi takoj, ko sem se osvobodila popkovnice (to je bila pa res cela umetnost, ko je dete za tabo, ti čepiš, popkovnico imaš med nogami, poleg vsega si pa še štorast). Malo je zajokala, nato pa odprla očke in opazovala svet okrog sebe. Spomnim se, da sem še enkrat preverila, ali je res punčka, preštela sem ji vse prstke na rokicah in nogicah, jo občudovala, poljubljala, božala ... Kar nisem mogla verjeti, da sem rodila, da mi je uspelo to, kar sem si želela. Trenutki, ki so sledili, so bili še bolj popolni, vsi razen Lane smo jokali in jo občudovali. Po dobrih 20. min se je uspela sama pristaviti. Kmalu po tistem sem rodila še posteljico (bil je en krč, nato pa sem že čutila posteljico nekje v nožnici). Ponosen ati je prerezal popkovino in potem je sledil pregled- nič me ni zanimalo bolj kot to, koliko sem se raztrgala. Tašča je ugotovila, da je presredek nedotaknjen in da je le sluznica nožnice napokala, kar je normalno in me je to bolelo oz. peklo, zato ni bil potreben prav noben šiv. Takrat smo poklicali tudi tasta, da je videl svojo vnukinjo, potem pa smo bili še dobri dve uri sami in se dojili in cartali. Vmes je edino tašča redno hodila gledat, koliko krvavim in kako se krči maternica (meni se je ta krvavitev zdela nenormalno obilna in sem nekajkrat vmes kar malo zagnala paniko, a mi je tašča vsakič rekla, da je povsem normalna). Po dobrih treh urah je novopečen dedek pregledal našo princesko, jo izmeril, stehtal in ob teh njenih ne ravno manekenskih merah smo ostali vsi kar malo brez besed (4,48 kg, 54 cm in 38 cm obseg glavice). Zaradi vseh teh hormonov sem bila tekom poroda res občutljiva in ranljiva, po porodu pa sem se počutila kot največja zmagovalka. Imela sem občutek, da bi lahko kar pritekla v Slovenijo in domačim povedala, da sem rodila. Zavedam se, da brez mojega in tašče (pa tudi tasta, ki je upošteval željo, da smo sami) ne bi bilo tako popolno. Saj rodila bi vseeno, a izkušnja in spomini ne bi bili tako prijetni. Vse te vmesne krize so bile pričakovane, tašča in moj sta vedela, kaj pomenijo, poznata me in točno sta vedela, s katerimi besedami me bosta spravila nazaj na stare tire. :) Poroda sem se veselila celo nosečnost, ni me bilo strah in veselim se že naslednjega. :) Edino, kar obžalujem, je to, da nimamo niti ene slike oz. smo prvo posneli šele 3 ure po porodu. Vsi smo bili v takem transu, da se na fotoaparat niti spomnili nismo. Žal poti nazaj več ni, bomo pa sedaj bolj pridni in se redno slikali.
|