|
nejcko -> RE: Heineken (16.4.2015 14:03:02)
|
IZVIRNO SPOROČILO: liliana
IZVIRNO SPOROČILO: nejcko
Zgodovina nas uči, da ni nujno vsak tujec slab gospodar, toda biti sam svoj gopod(ar) - neprecenljivo.
Živjeli pa videli, pravijo naši južni bratje [sm=zmeden2.gif]
Če znamo gospodariti......novejša zgodovina nas tudi uči, da tako zelo neprecenljivo pa to tudi ni bilo......životarimo baje zadnjih nekaj let, služb ni, nekateri živijo iz dneva v dan, pametni Slovenci se hodijo "prodajat" v tujino in zgolj dopustovat v Slovenijo........je pa neprecenljivo, da smo sami svoj gospodar......vendar vse ima pač svojo ceno.......če želimo uživati v neprecenljivosti, da smo na svoji zemlji svoj gospodar, se pač moramo sprijazniti s tem, da bomo malo revnejše živeli, da bomo kako stimulaciji k plači morali znižati, pa penzijo za kak odstotek, pa da bodo delavci v gospodarstvu še vedno delali za mizerni denar.......imeli pa bomo neprecenljivo.....bomo svoj gospodar.......
Moj post se lahko bere z dveh zornih kotov.
Enega si ti predstavila in s tem se strinjam, biti sam sebi dober gospodar je definitivno neprecenljivo neprecenljivega.
Lahko pa mojo treditev beremo tudi v kontekstu biti sam sebi gospodar = biti svoboden. In iz te točke izhajam, da je to nekaj neprecenljivega, kajti svoboda kot taka, kot pojem, kot najvišji moralni atribut, je in vedno bo NEPRECENLJIVA.
Kakorkoli hočeš obrniti, ne moreš zanikati dejstva, da je svoboda tisto, za kar je v zgodovini umrlo največ ljudi. Kajti biti svoboden ne pomeni samo, da nisi priklenjen nekje v eni celici brez sončne svetlobe, ampak pomeni še vse kaj drugega. Pomeni, da lahko govoriš svoj materni jezik, da lahko izražaš svojo vero, da si kot človek spoštovan, da ohranjaš svoje osebno dostojanstvo.
Seveda svoboda ni nekaj absolutnega. Svoboda je vedno bila in vedno bo omejen. Že zaradi tega, ker je moralni atribut, je omejena - s svobodo nekoga drugega, pa vendar, je najvišja vrednota, nekaj za kar je vredno živeti in celo umreti.
Kakor pa smo si ljudje med seboj različni, so si med seboj različni tudi narodi. Če rečemo, da na vsakega posameznika vplivajo geni, čas in oklolje, takisto velja za vsak narod. Tudi narod ima nek svoj genski zapis, ima zgodovinsko zavest (čas) in kulturno zavest (okolje). In je, kakršen pač je.
Tako kot imamo ljudi, rojene liderje, imamo narode, rojene liderje. Tako kot imamo popolnoma labilne osebe, imamo labilne narode. Isto je s samozavestjo, marljivostjo, uporništvom, zdraharstvom ... take in drugačne ljudi imamo in take in drugačne narode imamo.
Slovenci smo očitno narod, ki nujno potrebujemo vodjo - ne gospodarja, ampak vodjo. Ker smo izredno travmatiziran narod, in kot sem že rekla, naša travma je stara že tisočletje in pol.
In kakor travmatiziran človek rabi vodjo (zdravnika, psihiatra, terapevta), rabimo vodjo tudi Slovenci. Tako kot travmatizirana oseba ne rabi gospodarja, ki ga bo tolkla in zabijala in travmatizirala dalje, tega ne rabimo niti Slovenci. Če že kakšnega gospodarja, potem gospodarja-vodjo.
Kajti če pogledamo našo zgodovino - ko smo imeli gospodarje-vodje, smo bili vedno dokaj ok, pridni, delavni; kadar smo dobili gospodarja-tirana, se je naša travma ponovila, razklali smo se spet na dvoje, se skregali med sabo in pobijali in s tem travmo še poglabljali.
Ja, Slovenci jamramo. Tožimo, kakor toži ranjen, travmatiziran otrok. Rabimo tolažbo, vzpodbudo, rabimo vodjo, ki nas bo usmerjala. Ker smo oseba z uničenim otroštvom, z večnim občutkom krivde, nesamozavestni, ranljivi in preplašeni v velikem svetu.
Osebno se ne branim vodje, ki bo ohranil našo svobodo in suvrenost, se pa branim gospodarja, ki ki nam bi to dvoje vzel, kajti:
KDOR PRODA SVOBODO ZA VARNOST, SI NE ZASLUŽI NE ENE NE DRUGE.
Ali če citiram meni tako ljubega Franceta:
"/manj strašna noč je v črne zemlje krili,
ko so pod svetlim soncam sužni dnovi!"
|
|
|
|