|
patrino -> RE: Otroška sreča (7.3.2015 9:59:52)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Paštetka
A veste zakaj otroke nikoli ne zebe, prenesejo veliko lažje vse prehlade, bolečine?
No, meni je moje dete danes dalo odgovor.
Gledava TV in vprašam sina: "Kaj tega fantka ne zebe, ko sneži in hodi bos po ledu?"
Pa mi odgovori: "Ne! Kaj ne vidiš, da je veseli?"
In ga vprašam: "Kaj, ko si veseli, te ne zebe, ne boli?"
In reče: "Ne!"
[sm=smiley2.gif]
Ti da misliti. Ne o tem kako otroci razmišlajo, ampak dejansko res. Se res ne spomnim, da bi me kot otroka kdajkoli zeblo, čeprav sem bila premočna do kosti. Ali da bi me zeblo, ko sem v pol meterskem snegu pol ure čakala s sošolci na avtobus. Otroci se znajo veseliti iz srca, jih ponese in čutijo tisto pravo čisto veselje, se razveselijo malenkosti, se veseli zaigrajo, ko so bolani, ....
Mi pa? [sm=zmeden.gif] zakaj ne znamo biti veseli? Otroško veseli, srečni kot mali otrok? Se mi zdi, da je za to kriva "odgovornost". Odgovornost gor in odgovornost dol, ... In na koncu popolnoma zasenči otroško veselje v tebi.
Zakaj ne znamo biti več tako veseli? Zakaj toliko jamramo?
Odrasli smo tako čisto adijo v teh časih. Kaj na to vpliva, bi se verjetno dalo naštevati precej časa. Meni pa je bolj žalostno od tega, ko opažam, da tudi otroci niso več tako brezskrbni, srečni in neobčutljivi za zunanje dejavnike, kot smo bili lahko mi nekoč.
Tudi sama se sebe spomnim, kako mi je vse dol mahalo v otroštvu. V smislu čistega brezskrbnega otroštva. Cele dneve zunaj- nikoli lačna ( ko so me klicali h kosilu, bi se najraje potuhnila, da ne bi zaradi odhoda kaj zamudila zunaj), nikoli, me ni zeblo ( volnene rokavice so mi dobesedno zmrznile na prstih, pa se mi še ni dalo noter), nikoli žejna ( če nas je kaj zagrabilo v tej smeri, smo " popasli" pol travnika kislic ali pa polizali kakšno ledeno svečo , ki je visela iz strehe...).
Seveda je to del otroštva, ko gledaš vse skozi rožnata očala. To pa ti omogoča najverjetneje blagoslovljena nevednost, ki ti jo dopuščajo starši in okolje samo. Sedaj pa nekako ni več tako.
Otroci so zelo za travmirani že v predšolskem obdobju, vse pa se stopnjuje , ko gredo v šolo. Pa v službo itd.
Tudi to, da se jih zavija v kokon , da so ob flašah do 5 leta, pa v nedogled v plenicah, je zanje medvedja usluga, saj jih samo okolje, ko s takim početjem butnejo vanj, označi za čudake. Za posameznike, ki štrlijo iz kalupa, za " s tem pa ni vse vredu" osebo. In že odrasel se težko nosi s pečatom posebneža, da o otroku ne govorimo. In tako imaš prve mini psiho travmatike že v prvem starostnem obdobju, v prvi triadi...Okolje ni bilo nikoli naklonjeno drugačnim. Vendar mislim, da je štrlenje ven iz kalupa v sedanjih časih še manj zaželjeno kot nekoč.
Veliko bolj sprejemljivo je , če se priključiš večini v svojem prepričanju, navadah, razmišljanju, sposobnostih. Se ne sekirati v tej smeri, da so klinike in sanatoriji za psihosomatske bolezni pri otrocih in mladini in po Sloveniji že nabasane do vrha, da je mladim normalno, da se malo porežejo, da s zatekajo v prehrambene težave in da čepijo doma in furajo safr.
Hja, brezskrbno otroštvo- mi smo ga v večini še nekako imeli ( vsaj iz mojega zornega kota je videti tako), otroci sedanjega časa, pa mislim, da tega ne poznajo več.
In ko berem besede Riinega fantka mi je tako ... pri srcu. Kaj vse jim po svoje omogočimo, če se le da, pa se nekako ne vprašamo dovolj pogosto ali so sploh srečni. Sama preprosta sreča veliko bolj pogreje kot najkvalitetnejša bunda in rokavice.
|
|
|
|