ronja
|
Stana, moje sožalje. Tega, kar ste skupaj doživeli, ti njena smrt ne bo vzela in čeprav je zdaj zadaj grenek priokus, pravijo,d a ne traja večno. Od naše klape s faksa ni na srečo še nihče umrl, čeprav je umrlo par ljudi iz generacije. Vendar na mojo srečo nihče od tistih, ki sem jih imela zelo rada...
Vsi smo bolj pripravljeni na lastno smrt, kot pa na smrt blžnjih.
Seveda - svoje nam ne bo treba preživeti, ne bo treba "it naprej". Mene pretrese smrt moje generacije zato, ker sem z njimi navadno bila več v stiku kot s kako daljno teto... In si vedno misliš, da bi ji lahko mogoče kako pomagal... pa ker je tako nepričakovano - navadno so to prometne nesreče ali nesreče pri športu, samomori... včasih bolezen, za katero si nisi mislil, da bo šla tako daleč, sploh ker je kazalo, da gre na boljše... Tako da je največ problem meni šok...
sicer pa se sekiramo še na zalogo in ne živimo, kot da je današnji dan naš zadnji...
Ampak če nočeš, da je zadnji, potem ne moreš tako živet, kot da je;). Ne moreš vsak dan, ko se ti ne da it v službo, enotavno ne it. BI jo hitro izgubila... Če ib bil pa zadnji dan, bi pa sigurno vzela otroka iz šole in ne bi šla v službo, ne? Ali bi pol zadnjega dne zabila v službi? Ne moremo živet, kot da je zadnji dan, razen če to vnaprej vemo (kar je zelo redko, še takrat, ko ljudje to vejo, pa navadno ne morejo uživat v tem, ker obstaja razlog, zakaj to vejo)...
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
. 
