|
ronja -> RE: Nasilje v šolah (22.12.2014 14:33:29)
|
Meni se tukaj ne zdi prav huda dilema: ja, otroci so res nevzgojeni, za kar so krivi starši, VENDAR so red in mir na šoli dolžni delat ŠOLNIKI! Ne smejo pustit, da zmlatijo nekoga, samo zato, ker ni od tu doma, no, pa kaj so čisto nori?
Ravnatelj, ki mirno pravi, da se to v tem razredu ves čas dogaja... in nič ne naredi glede tega, je pa zame zanič ravnatelj, pa če je še tako zvest svoji ženi;). Ne moreš delat v šolstvu in ne znat povedat otrokom, kaj je prav in kaj narobe glede takih stvari! Da se spravljaš na šibkejšega NI prav. Tu ni neke strašno hude dileme zadaj.
Strinjam se s psihologom, ki je govoril na koncu - očitno je, da so mulci zrasli staršem čez glavo, šola pa nič ne naredi in to ni prav. Žrtev je treba zaščitit, ne pa prešolat (čeprav bi sama isto pomislila, če bi šlo za mojega otroka - hočeš mu pač dobro) - vendar se strinjam, da to ni sporočilo, ki bi ga želeli dat nasilnežem.
Kje je meja? Ko so take modrice, je krepko presežena! Zame je meja presežena, ko se to pozna otroku: psihično ali fizično. Če otrok noče več v šolo, ga je strah ali sram, itd...
Kaj sem sama naredila, ko se je en fantek spravil na našo? Vprašala za nasvete in ideje, seveda povedala učiteljici in jo prosila, če lahko malo popazi (se je opravičila in mi razložila, da se zelo trudi, vendar da mali hitro izkoristi priliko, ko pogleda stran in da ne more biti ves čas poleg njega ali ga izolirat, kar razumem), razložila tamali in ko so se srečali na hodniku, je lubi povedal malemu v pričo njegovega očeta, da naj tega ne dela (brez groženj;). Malemu je bilo nerodno, njegovemu očetu tudi, tako da to niso neki blesavi ljudje brez vsake empatije. Na srečo ta otrok ni zloben, samo zelo nagajiv in živahen in malo brez občutka in se je dalo zmenit že samo s tem, brez groženj ali česa takega. Sem ravnokar preverila stanje in pravi mala, da fantek še nagaja drugim, njej pa ne več. Ni to ravno rešitev celega sistema, je pa bila rešitev zanjo:). Mislim, da ni nič narobe, če otroci vidijo, da smo za njimi še starši in da glih karkoli ne morejo delat. Pa to ne pomeni, da bomu tolkli tuje mulce po hodniku;). Da rečeš, da to ni prav, se mi zdi pa normalno.
Na zalogi sem imela še idejo, da se pride igrat k nam kdaj, da se malo spoznata in navežega - težje se spraviš na nekoga, ki ti je blizu, ki ga imaš rad... Lubi je imel v rokavu še rijino idejo, samo da jo je mislil malo obrnit - rekel je, da bo če ne bo boljše, bo rekel vpričo fantovega očeta, da bo on zbrcal njegovega očeta, če bo mali zbrcal tamalo;). No, nič od tega hvalabogu ni bilo treba (bi pa najprej probala mojo idejo, to sva bila oba za - če gre zlepa, zakaj bi zgrda;).
Tamali sem povedala, da če se ji kdaj dogaja kaj, kar ji ni všeč, naj opazuje, kako se iz takih situacij izvlečejo drugi in se lahko kaj nauči. NI ona kriva za to, kar se ji dogaja, ji pa lahko znanje/izkušnje drugih koristijo. Povedala sem ji, da se branit vedno sme, ne sme pa ona izzivat in težit, ker potem je bo tudi imel nekdo prej ali slej dovolj.
Mislim, da ni treba ob prvem dogodku naredit haloja, je pa treba REAGIRAT! Otroci - tako žrtev kot nasilniki - morajo videt, da tega ne odobravamo in ne bomo dopustili. Razumem mamo, da ni vedela kaj naredit, vendar moramo starši in šolniki dat vedet otrokom, da bomo to preprečili in da so varni (starši doma, šolniki v šoli, če oni zatajijo, moramo pa starši zatežit v šoli, dokler ne zrihtajo situacije). In morajo nas videt, ko se to trudimo. V tem primeru je bila tudi mama nemočna, kar je grozno. Verjetno se taisti ravnatelj ne bi tako obnašal, če bi mu rija prišla na vrat, ker bi bil njen pristop bistveno drugačen in je ne bi mogel kar tako odpraviti, tu sta pa oba z mulcem boga. Njo je očitek, kakšno mama da je, bolel, rija bi mulcu, ki bi to upal izustit, verjetno na licu mesta eno primazala in ji ne bi nihče več upal tega rečt:D.
Mislim, da je ravno v tem problem, da ne reagiramo dovolj hitro in potem se zadeve razpasejo in razplamtijo čez vse meje. Ker na začetku si vsak rajši reče: eh, saj ni nič takega, bo že, pa si nov, pa je to, pa je ono,... in potem žrtev misli, da ji tako ne bo nihče pomagal in utihne, nasilneži pa dobijo sporočilo, da jih ne bo nihče ustavil, ker se nikomur ne da s tem ukvarjat in lahko torej počnejo, kar si želijo. Saj v odraslem svetu ni kaj dosti drugače.
Sama mislim, da je treba reagirat takoj, ampak najprej prijazno: dajmo otrokom priložnost, da začutijo, da nekaj ni prav v sebi, ker veliko jih še ni tako zelo pokvarjenih in bojo z malo spodbude sami postali boljši. Če ne gre zlepa, pa seveda smo vsi dolžni zaščitit svoje otroke in gotovo ne bom samo gledala, kako nihče nič ne naredi, moj otrok mi pa z modricami domov hodi! MOrala bi sicer že prej reagirat šola!
Če pa je šlo že čez te meje, kot v tem primeru in podobnih, pa strokovna pomoč, vsaj to mislim, da ima šola pravico odredit. Absolutno bi moralo bit pravilo, da bo otrok, ki bo napadal druge (verbalno, fizično ali kakorkoli pač) imel obvezna posvetovanja pri svetovalnih delavcih - če ne drugega bo to nekaterim "škoda časa", ko bo moral tam viset - tudi če vse skup ne bo imelo drugega učinka (pa vseeno upam, da niso čisto vsi svetovalni delavci tako zanič;). Ne pa, da potem ni nič, oni lahko delajo kar čjo!
|
|
|
|