|
patrino -> RE: Kar naenkrat imamo spet pravno državo (17.12.2014 6:52:01)
|
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
Mateyka, una peticija, ki si nam jo dala za podpisat, je očitno delovala v drugo smer: so ugotovili, da če narod res noče, da bi zaporniki vodili našo državo, potem je rešitev samo ena: da JJ ni več v zaporu[sm=jezicek.gif].
Patrino, te razumem, kaj si hotela povedat, da ti je težko, ko razmišljaš, v kakšnem svetu bodo živeli naši otroci. Vendar po drugi strani: če tako pogledam: moj oče je imel iste probleme kot jaz trenutno en čas, pa me to ni odvrnilo od izobrazbe in še vedno mislim, da znanje šteje. Ne za plačo, ne za delovno mesto, ampak zate... Se mi zdi, da se bojo ljudje, ki so se pripravljeni učit, vedno boljše znašli (pa ne v JJ smislu, ampak tako pošteno) in to je za spodbujat. Ker si bolj srečen, ko se učiš, napreduješ... Tudi če nimaš nič drugega od tega kot osebno zadovoljstvo. Res je, da so na splošno najboljše plačani ljudje s srednjo šolo (to je statistika) in da je v teh poklicih veliko denarja - avtomehanik navadno zasluži več kot nek raziskovalec. Samo meni bi bilo to čez en čas dolgčas - ko bi se naučila, kaj vse lahko gre narobe, bi mi ratalo dolgčas... Tako nekak je meni razložil moj oče, ko 2 leti ni dobival plače, pa je vseeno rad delal svoje delo (ja, on je še mal bolj ekstremen primer:D)
Razumem tisto žalost, ko vidiš, da so otroci skromni, ker štekajo, da nimaš kje vzet. Ampak če pomislim nazaj - sama sem bila ista, pa nisem bila nesrečna zato... Moji so na srečo še mali in imajo male velike želje. Je pa po moje prav, da vsake toliko reevalviramo svoje "prav"... Ker niso vedno pravilni in tudi naši starši so se motili, ko so učili nas in tudi mi se motimo (ne glede poštenosti, ampak kje pa;). Če napako odkrijemo še ko smo živi, jo lahko popravimo:).
Moj odgovor na tvoje vprašanje, ali se še ipak splača, je, da imamo mi nekaj, kar se ne da kupit in da je to vredno več. Res pa da so moji še mali in ne jaz ne oni nimajo pojma, kje naročajo hrano sosedi (vem pa kaj jejo; je malo boljše odkar smo zatesnili luknjo za zračnik, prej sem točno vedela, kaj in kdaj kuhajo, kar mi ni bilo preveč všeč, ker nimamo enakega okusa:D).
In ja, otrok opazi, da ima nekdo bistveno več od njega in enako opazi, koliko teh je tečnih in zoprnih. Enako kot opazi, da ima nekdo manj. Ampak - na meni je, da ga naučim, da poskrbi, da bo imel on ravno prav za sebe, ne preveč ne premalo in da bo s tem zadovoljen, in da smo ljudje različni. Nekateri rabijo več, drugi manj. In to, da imajo več/manj ni nobeno merilo, da je to bolje za njih in slabše za nas.
Tako nekako. Na srečo so moji še mali in ne opazijo oz. taveliki, ki bi že lahko opazila, pa dol visi. Sem prav presenečena, kako ma to dete svojo glavo in ji je vseeno, če jo kdo zafrkava zato. Sem mislila, da to ne gre, ko sem brala pred par leti tu gor probleme in me je bilo malo strah. Samo zgleda, da je nekaj podedovala;). V okolju, kjer smo zdaj, ni tako hude revščine, kjer bi oba delala: sošolkina mama je čistilka, oče pa smetar, zaslužita toliko kot sva midva, ko sem mela še službo. Meni se to zdi super. Malo več imajo stroškov, ker imajo najemnino, mi pa mamo še malega. Glavno, da nam vsem še znese:).
Mislim, da ni nič narobe, če otrokom povemo, da je treba imet kdaj za uspeh tudi malo sreče. Skoraj vsi so jo imeli, ko so res uspeli. In nihče nima sreče ves čas. Pač včasih pride obdobje, ko malo bolj škripa, potem bo prišlo pa obdobje, ko bo šlo vse boljše:).
Jaz svojim povem po pravici: da ima vsaka stvar svoje + in -. Lahko bi imeli dovolj denarja za vse male željice, za vsakič it na vlakec v zooju, za vse izlete, za vse, kar bi si želeli, vendar potem gotovo ne bi imeli toliko časa zanje, na primer. In se jim vedno zdi, da se jim to bolj splača. Kasneje vem, da ne bo več tako, ampak takrat bojo tudi časi že malo drugačni in bo lažje kje kaj zaslužit. Za izobrazbo, sploh kar si bojo res želeli, bo pa verjetno vedno dovolj.
Patrino, revščina je precej relativna... zadnjič so me klicali iz vrtca, da bi nam dali darilo za tamaladva za dedka mraza, ker smo očitno bolj na dnu lestvice. Nama se to sploh ni zdelo. Ni za preseravat, itak da pogledava zdaj in si ne kupujeva stvari, ampak za darila za otroke bova vedno napraskala, sploh pa se jih da tudi naredit, dokler so mali. Hec je bil, ker je ravno prej krožil mail, kdo bi prispeval v sklad za ta darila in sem razmišljala, kaj bi lahko naredila za tja, ker denarja za prispevat nimava veliko... Tako da si lahko očitno na obeh straneh in nekaj je le v glavi.
Nič ni narobe, če kdaj ni vse pravično. Ne končajo se vse pravljice lepo (sploh ne slovenske, poglej Mojco pokrajculjo in bogega zajca!). Ampak nam se to vseeno splača, ker je tako bolj luštno živet. Ker je fajn peljat tamalčke na zastonjske predstave, ki se jih strašno veselijo, tudi če ne grejo nikoli na tiste za 10€ in tudi če ostali grejo. Vejo, da imajo oni nekaj, česar drugi nimajo, vsak ima nekaj takega in dokler si zadovoljen s svojim življenjem, ga ne bi menjal:).
Ne gradijo nas samo dobre stvari, gradijo nas tudi preizkušnje, žalost, jeza, vse... In ni fajn otroka preveč izolirat in mu slikat sliko sveta, kakršen ni. Lahko mu pa pokažemo, zakaj je tak, kot je, vseeno lep:). Saj je. Meni se zdi, da otroci to vidijo še veliko boljše kot mi. Rečeš ok, j* ga, za ta izlet nimam denarja, šola je pa to malo blesavo naredila, ampak tako je. Šole blesavo delajo marsikaj (pri nas imajo neke vrste prikrito socialno segregacijo s tem, da se za "športne razrede" plačuje slabih 20€/mesec Tja grejo tabogati otroci. Še vedno ne vem, če je to čisto zakonito, če kdo ve, se priporočam, starši v svetu staršev so že izpostavili to, vendar je baje vse regl reht, tako pravi šola, mene pa zanima, ali je to res. Sama v svoji naivnosti nisem sploh pomislila, da bi bila to oblika segregacije, dokler me na to ni opozorila ravno predstavnica staršev, ker je bilo res logično.). Če se da to spremenit, super, če se ne da, je fajn znat s tem živet.
Podpis pod nejckin dolgi post.
Sama sicer svojim otrokom predstavljam gotovo vsaj en mičken izboljšano verzijo sveta, ker ga že sama ne vidim čisto takega, kot je. Se nekaj izboljšuje moj realizem, ampak še vedno mi ni v krvi (kot recimo nisem pomislila na soc. segregacijo v našem primeru, pa je res očitna;).
Nejcko, zadnjič sem gledala True detective in sta se pogovarjala, da je na svetu več teme kot zvezd (svetlobe). Pa pravi, ja, ampak na začetku je bila samo tema - svetloba zmaguje[sm=smiley1.gif].
Mateyka, sama pa mislim, da tudi morala ni črnobela. Marsikaj je odvisno od okoliščin - zato te tudi sodišča obsodijo za isto dejanje precej drugače, če si ga naredil v drugačnih okoliščinah. V nekaterih je nekaj nujno, v drugih prepovedano - ista reč. Pa tudi z leti se spreminja in tudi na različnih koncih in tudi pri različnih ljudeh v istem koncu. Recimo meni se ne zdi nemoralno, če župnik spi z nuno, njiju pa lahko zelo peče vest zato. Meni se ne zdita nič slaba zato, onadva se pa lahko tako vidita. V nekaterih verah je to čisto sprejemljivo, v katoliški ni.
Kar se živali tiče, se pa strinjam - tudi tam so borbe za teritorij in recimo medvedi ubijejo mladiče, če dobijo priliko, da bi se lahok spet parili s samico (ker za mladiče ne vejo, čigavi so). Zato so medvedke tako opasne, ker napadejo vse, kar je podobno medvedu in zato ne napadajo otrok, ker so manjši in niso podobni medvedu. Res pa je, da se dostikrat boji ne končajo tako krvavo kot pri nas in da navadno ne pobijejo mladičev.
Mislim, da nas različne stvari motivirajo: včasiih in nekatere motivira jeza, se mi zdi, da je Frodica večkrat v tej kategoriji - vidi krivico in jo tako razbesni, da jo gre spremenit - kar je super! Nekateri rabijo upanje - kot Nejcko, idealizem, da je svet dober in da se zanj splača trudit, ker če bi bili tako jezni in videli svet tako črno, bi znoreli in ne bi mogli delovat. Različni smo.
Nejcko, ne rabijo vsi iedalizma, nekateri so veliko bolj sposobni živet v reali kot recimo midve, kar je dobro!
Frodo, nekateri boljše delujemo, če vidimo svet majčkeno lepši kot je. Ne mažemo si namerno oči, vendar smo bolj produktivni, boljši, takrat, kadar ga vidimo lepega, čeprav ni vedno tak.
Patrino, na tvoje vprašanje bi ti odgovorila z enim stavkom (ne moreš verjet:D) iz malega princa: "Bistvo je očem nevidno." Ok, pa še en: "Splačalo se mi bo. Zaradi pšenične barve." Ja, lisica je bila žalostna, ko je šel, bolj žalostna kot prej, ko je še ni udomačil, vseeno pa se ji je splačalo. Ker je tisto čustvo vredno več. V tvojem primeru izleta bi jim rekla, da je glavna nagrada projekt sam, izlet pa je bolj češnja na torti. Je fajn če je, ampak torta je dobra tudi brez nje. PO pravici bi jim povedala, da ni prav, kako je šola to organizirala in da bomo to povedali na svetu staršev, da pa ne upam obljubit, da bo drugače. Pa naredila bi načrt, kje bi zaslužila tistih dodatnih 100€ za izlet za drugo leto.
Lepo napisano. V večini časa tudi sama podobno razmišljam in vozimo v tej smeri. So pa seveda trenutki ko si v dvomih. Zadnje čase pogosteje. Mogoče, ker otroci rastejo, mogoče zaradi vsega skupaj- ne vem. Lepo je prebrati, da se tudi marsikdo podobno sprašuje, pa vseeno vztrajno gre v isti smeri naprej. Saj nekako v sebi to veš, pa se vseeno včasih na trenutke počutiš kot vesoljec, ki rine z glavo skozi zid.
|
|
|
|