ronja
|
Da se oglasim, ko me glih po zobeh vlačite . Se strinjam z vsako po svoje: fant je res malo zaspal, kar se drja tiče, lahko pa so ga zelo potegnili drugi projekti. Kaj je bil razlog in kaj posledica, pa ne vem. Hkrati se strinjam, da v fazi študija navadno ne zaslužimo največ in je to naložba za naprej, ker imamo do nečesa pač strast, da bi se to radi dobro naučili.
Podpišem patrino. Mislim, da sploh ni tak problem v njegovem drju, kot pa v tem, da noben od njiju ne premišlja dosti o skupni prihodnosti oz. se noben ne bi ničemer odpovedal zanjo.
Avtorica, po moje preden se pogovoriš z njim, se pogovori s sabo: koliko ti on pomeni? Kaj si ti pripravljena naredit za to zvezo? Si želiš ostat z njim, imet otroke z njim? Ali tega v resnici ne čutiš čisto in ti je všeč samo kot ideja v daljni prihodnosti z oznako "saj bo verjetno itak že prepozno". Tako zares, čutiš to, ali je tista opazka, da bi jih imela enkrat nekoč, bolj zaradi pričakovanj okolice? NIč ni narobe, če si ne želiš otrok. Nič ni narobe, če si želiš ostat v tujini. NIč ni narobe, če si želiš imet dovolj denarja za svoja mala ali velika razvajanja. Samo iskrena moraš bit do sebe, sicer se ti bo vedno zdelo, da si tam, kjer si, zaradi drugih. Te razumem, da si šla ven - sama bi tudi šla, če ne bi imela otrok. Zanje pa se mi zdi tu boljše, sploh glede na to, da ima lubi tu službo, ki jo ima rad in sama imam več časa zanje. Vendar se ne jezim, kako je nefer, da tu ne dobim službe s svojim profilom. Pač jih trenutno ni, bom delala pa kaj drugega. Ti si rekla pač jih ni, grem pa ven. Nič ni narobe z nobeno od teh odločitev. Samo da veš, da je tvoja. Potem si bolj pomirjena z njo:). Si ti ta dva meseca na leto želiš živet z njim? KOliko? Očitno ne toliko, da bi mu pomagala pri najemnini, ker ti je 10 mesecev/leto ne rabiš... Saj matematično je vse jasno in če bi bila vidva cimra, bi bilo to vse edino fer in jasno, kdo plača koliko in zakaj. Ampak nista samo cimra...
Se pa strinjam, da človek rabi kdaj brco v rit. Sama sem lubiju zatežila, da naj začne nekaj delat, karkoli, prek študenta ali redno ali karkoli, ko sem videla, da je začel tonit v neko apatijo po diplomi. Takrat ni bil najbolj zadovoljen z mojim nerazumevanjem, vendar je bila to ena najboljših potez - v tisti službi se je ogromno naučil in tudi zato dobil tudi to slubžo, ki jo ima rad. Ampak mu ne bi težila nič, če bi videla, da nekaj z žarom dela, takrat bi verjetno kar dolgo verjela vanj, da mu bo uspelo. Če pogledaš zgodbo kateregakoli uspešnega človeka, so bili vsi enkrat na tem, da skoraj nihče ni verjel, da jim bo uspelo in da je njihova ideja blesava itd... Ampak nekaterim je. Še večim ni in se o njih pač ne piše. Tega vnaprej ne moremo vedet. Vidimo lahko samo, kako to dolgoročno vpliva nanje.
Koliko časa ga čakaj, ti ne more povedat nihče, ker še sama ne veš čisto, koliko ti je do njega, kaj bi naredila za to, da bosta lahko skupaj. Ga pogrešaš vse mesece, ko ga ni, ali ti paše, da imaš mir in sta narazen? Verjetno je vsakega malo, ampak bodi iskrena, koliko si želiš, da bi ga videla vsak dan. Potem lahko to vprašaš še njega, vendar je fajn, da veš tudi zase;).
Kar se tiče krize med drjem, sama tega tipa prav dobro razumem, ker se je meni tudi mešalo od vse birokracije, mentorji se dostikrat ne zmenijo za to in se moraš pač sam s tem bost in če nimaš čisto nikogar, ki bi ga lahko kaj vprašal, zna bit kar težko, hkrati moraš pa pisat, pa seveda ne znaš, ker to delaš prvič;).
Ne poznam čisto nobenega doktorja iz naravoslovnih ali tehničnih smeri, pa jih poznam kar nekaj, ki ne bi imel vmes vsaj ene ornk krize in skoraj obupal, meni so vsi rekli, da je to normalen del procesa . Vem zato, ker so mi povedali, ko sem sama obupavala in ker sem jih videla obupavat, ko so sami pisali. To ne pomeni, da ne bo končal - saj navsezadnje mu niti še predvideni čas ni potekel. Je pa narobe to, da se zateka samo čisto drugam in ima vedno bolj v mislih tisto "saj tudi če ne končam" - narobe je, če si želi končat, seveda, sicer ni nič narobe. Če si ne želi, potem pač vrne denar in to je to. Kolega priznava, da ne bi magistriral, če ga ne bi tako podpirali mentorica in žena, tako da je tu podpora očitno pri nekaterih zelo odločilnega pomena.
Pa kot ostalim, se tudi meni za vezo ne zdi prav pomembno, kakšno izobrazbo/plačo ima kdo. Če moški nima problemov z egom, ne bo mel problemov, če bo ženska več zaslužila ali imela večjo izobrazbo. Poznala sem par, kjer je ona doktorica, on pa smetar z oš:).
Po moje je tu večji problem to, da noben od njiju ne ve čisto, kaj bi naprej in jima po svoje čisto paše tako, čeprav strašno srečna verjetno tudi nista (ona očitno ima sem pa tja krizo, da je sem pisala, on pa ima drja nad sabo in ne ve, kam naj se obrne, da bo prav). Obema je ustrezala ta zveza, ker ni zahtevala od njiju nobene druge odločitve, kompromisov, odrekanj. Oba sta lahko živela, kakor jima je pasalo, hkrati pa še vedno imela nekoga, h komer si želita vrnit, eno varno zavetje zadaj in občutek, da te ima nekdo rad. In nič ni narobe s tem. Ljudje živijo na različne načine, vsak si najde svojega, da je pravi.
Stana, ne grejo vsi takoj po diplomi naprej študirat, včasih grejo vmes delat, pa potem nadaljujejo - na naših predavanjih so bili zelo različno stari ljudje in meni se zdi to ok. Vsak najde svojo pot. Verjetno ne študira tako dolgo, glede na to, da mu čas še ni pretekel. Je pa res, da vmes pač ni bil redno zaposlen in se pri nas vse ostalo ne šteje kaj dosti. Kar je malo trapasta logika, če dva delata isto stvar, pa je en plačan zanjo, drugi pa ne. Zame sta obe zadevi enako vredni. Navsezadnje je veliko lažje pisat iz tega, kar delaš v službi, kot iz nečesa tretjega.
Lili, se strinjam, da je izobrazba naložba v prihodnost, lahko je pa tudi veselje do nekega dela tisto, ki te žene. Sama sem vedela, da tega dela ne bi mogla delat brez te izobrazbe oz. brez tega, da bi se izobraževala dalje in se mi je zdelo to čisto logično in fajn, nikoli nisem delala drja zaradi samega drja, zaradi potrdila o izobrazbi ali kaj takega - da imaš potem manjše možnosti za zaposlitev sem vedela že iz izkušenj od očeta:D. Ampak je bilo vseeno vredno:).
Vmes res nisem bajno zaslužila, ker sem delala po otrokih za polovični delovni čas, ampak to sva se odločila zaradi otrok, ne zaradi drja. Do takrat sem imela čisto povprečno plačo - dokler je lubi delal v gospodarstvu, je res zaslužil 2,5 x več kot jaz, ko pa je šel v naše vode, pa dejansko še manj ko jaz, dokler sva bila oba na polnem delovniku. Tako da neka bogatija ni bila, je bilo pa čisto dovolj za dostojno življenje, tudi 400€ je nama bilo dovolj za stroške, smo meli malo stanovanje, ki ga ni bilo treba vsako leto obnavljat:). Nekaj časa je bil on brezposeln, zdaj sem jaz, nobenemu od naju se to ni zdel nek problem in jasno sva si in kolikor mi je znano, si še:D, kljub temu želiva živet skup, ne glede na to, kdo krije večino stroškov.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
