Maychia
|
Pozdravljene. Rada bi vas prosila za mnenje. Stara sem nekaj čez trideset_ let, zaposlena v eni od sosednjih držav v turizmu, 2 meseca sem spomladi in v jeseni v Sloveniji, takrat živim pri starših in jima plačujem za stroške in prehrano. Načeloma nimamo preveč dobrih odnosov. Moj dragi (skupaj sva več kot 10 let) je leto starejši od mene, piše doktorat, zaposlen pri neki firmi, kjer dela za 100-300€ na mesec preko avtor. pogodbe in/ali študent. napotnice, ukvarja se s kupom nekih projektov (neodvisnih od te firme), ki so po njegovih besedah tik pred tem, da začnejo prinašati denar in živi pri svojih starših. V svojih dvajset_ih je veliko obetal na svojem področju, od kar je z mano, se mi zdi, da je nekako zaspal. Firma se več ne ukvarja s svojim primarnim področjem, dejansko bolj životarijo in se oklepajo majhnih strank. Moje mnenje je, da mu je preveč udobno, da bi zapustil starše, čeprav se trikrat na dan z njimi skrega. Večkrat sva se poskušala pogovoriti o skupni prihodnosti, pa poslušam samo to, kako bodo ti njegovi projekti začeli prinašati denar, dosti denarja, samo nekaj časa še potrebuje. Jaz dobivam občutek, da čakam že 10 let in počasi me mineva potrpljenje. Njegovi starši želijo, da se preselim k njim, jaz se nekako nočem. Predvsem je razlog njegova sestra, ki je blazno problematična, na sumu imam da so tudi droge vmes. Alkohol je tako in tako. Dragi obupava nad doktoratom, dela vse drugo (torej te projekte), samo doktorata ne. Napisan je na 3/4, sedaj pa je zaradi vseh birokratskih zadev nekako izgubil voljo. Jaz ga poskušam podpirati, ampak sem mnenja, da mora najprej nareditit doktorat, potem vse ostalo, on trdi, da je zdaj, prav zdaj, enkratna priložnost, da dajo na trg to in ono, ker je sedaj pomlad/jesen/poletje in ta izdelek je prav primeren za ravno ta letni čas. Aja, dobil je tudi "državno" štipendijo, ker gre za doktorat, od katerega ima tudi država korist in mora doktorirati do določenega datuma ali pa vrniti štipendijo. Na svoje ne želim oditi, ker me 8 mesecev ni v Sloveniji in se mi ne zdi smiselno plačevati najemnino in stroške za stanovanje, v katerem ni nikogar. Razmišljala sem, da bi se oba skupaj preselila, ampak potem moram že spet jaz plačevati vse stroške (tistega denarja iz štipendije ne želiva porabljati, dokler ne bova 100% da je njegov), kar mi je že spet trapasto, saj me ni. Moj teoretičen plan je zaenkrat tak - delat v tujini, dokler sem še mlada in služit denar, potem pa si kupit stanovanje ali hišo. ZAto šparam in vztrajam pri tem načinu življenja. Rada bi imela nek svoj kotiček, svoje stanovanjce, rada bi se poročila, za otroke se bojim, da je ob takem načinu/razmišljanju prepozno. Službe žal v Sloveniji z mojo izobrazbo ne morem dobiti. Sem poskušala par leta, obupala, nato pa šla v turizem. Finančno gledano najboljša moja odločitev do sedaj. Zanimajo me vaše ideje, vaši pogledi, kako bi vi kaj spremenili/uredili, če bi bili na mojem mestu. Se mi zdi, da sem nekako ukalupljena v svoje poglede/svoja razmišljanja in ne vidim širše slike. Hvala, Maja
< Sporočilo je popravil Maychia -- 11.10.2014 15:37:38 >
|