mojcaziga
|
Jaz ti lahko napišem za najino situacijo, ki je sicer drugačna.
Ko sva se spoznala in še naslednjih 9 let si jaz kaj pretirano nisem želela otrok, on pa si je hudo želel vsaj tri. Ker sva bila mlada, se kaj hudo v zvezi s tem nisva prerekala, me je pa kdaj pa kdaj vprašal kako je z mojim mnenjem. No, ko leta so tekla in sama nisem spremenila mnenja, se je začel malo bati. vmes sva se selila v 2,5 dobno lastniško stanovanje, ki je bilo tako veliko, da bi lahko dnevno sobo komot razdelila na dva dela in imela otroško sobo. Ampak meni nekak ni bilo. Potem pa je želja naenkrat prišla in to tako močna, da sva začela delati takoj na tem in je tudi prvi mesec prijelo. Nosečnost je bila ok, do komplikacij v 34. tednu, ki so sledile tudi po porodu in imam posledice še danes. Ta bolezen je povzročila še nekaj drugih težav, zaradi katerih so mi odsvetovali ponovno nosečnost. Kolikor sem bila prej proti otroku in on za, vsaj tri, tako sem zdaj po porodu bila sama ful navdušena, on pa čisto nič. Ko je minilo leto po porodu, sem sama ful navijala še za enega o čemer on ni želel niti slišati ne. Tako je bilo še naslednjih pet let. Vmes je bilo veliko prerkanja, slabe volje, prošenj, moledovanja, ampak ni odstopil od svojega. Meni se je naravnost mešalo od želje po otroku in nisem želela slišati niti zdravnikov, ki so potrjevali moževe dvome. Enostavno, otroka sem si želela. Kolikor hudo se sliši, groza je bila tudi to, da sva očitno bila oba tako plodna, da je zgrabilo prvič in tako sva pri spolnosti ful pazila, da se ja ne bi kaj zhgodilo. Jaz pa željo za znoret, ampak glej podtaknit pa mu ga nisem hotela. vmes mi je dvakrat izostla M in sva oba čakala na CB test, jaz s pričakovanjem on s strahom. Na žalost, obakrat negativno. v glavnem, ta moja želja je dodobra načela najin odnos in se mi zdi, da sem globoko v sebi čutila nek odpor do njega. Zanj sicer tega ne bi mogla reči. Potem pa sva se enkrat pogovorila, ampak res pogovorila, po vseh tistih "pogovorih", ko sva si na koncu znetala v obraz še vse druga. Lepo je povedal, da me ima rad, da ima rad najinega sina in da bi rad, da bi najin sin imel mamo. Ni si želel skbri, kaj bo z menoj in nerojenim otrokom, če se zakomplicira, ni želel odločati koga naj rešujejo - mene ali otroka, ni želel, da bi sin, ki ga že imava, ostal brez mame,.... In naenkrat sem ga razumela. Imel je popolnoma prav. Koliko časa in lepih trenutkov sem zamudila, ko sem bila jezna nanj, ko se mi je zdelo, da brez drugega otroka ne bom preživela.
Saj pravim, pri meni je stvar malo drugačna, ker je vmes bolezen, ampak vseeno.
Ostala sva pri enem otroku in še vedno me malce zbode, ko kakšna kolegica zanosi, ampak nekako vem, da sem / sva se prav odločila.
Ti veš sama pri sebi ali lahko ostaneš z njim, ali bo to vplivalo na kakovost vajinega razmerja in ali si otroka tako želiš, da bi ga zaradi tega zapustila (sama sem imela tudi te misli). Verjetno, če si on otroka res ne želi, dvomim, da si bo premislil. Torej, je odločitev na tebi.
lp
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Kar dolgo me je glodal občutek krivde, da sem ga prisilila v to, vendar ko vidim, kako ima to dete rad, vem, da je bla to prava odločitev in tudi sam je rekel, da se zaveda, da je bila prava odločitev pa čeprav bi bili samo z 1 otrokom zdaj že na konju - brez plenic, brez zbujanja itd.
