|
ronja -> RE: Bolni starš (5.3.2014 10:02:45)
|
pride ko človek rabi previjanja kakih ran ali podobnega in to po potrebi.
Odivsno, če je človek čisto nepokreten, lahko pride vsak dan za umit in to (naša soseda je potem zanj dobila patronažno vsak dan, tudi ob vikendih)... Še vedno pa je treba menjat plenice, ga hranit ipd... Sama hvalabogu tega nisem izkusila, vendar pa sem že pri sosedih videla, da to ni ravno mačji kašelj. Veliko vas primerja skrb s skrbjo za dojenčka. ja, ampak tega lahko odneseš, obrneš, flikenš v banjico,... lahko ga odneseš s sabo na sprehod. Pa vedno več zmore, ne pa vedno manj. Mislim, da je to velika razlika in da je skrbet za obnemoglega odraslega veliko težje kot pa za dojenčka. Starega človeka ne moreš vzet v roke in it z njim nekam, ne moreš ga tudi tretirat kot otroka, ker bi ga prizadel, čeprav se obnašajo dostikrat enako (ali včasih še hujše:D). Nad otrokom imaš avtoriteto, nad svojim staršem navadno ne. Če je trmast, ti bo počel stvari, ki jih verjetno drugje ne bi poizkušal, ker bi v domu imeli večjo avtoriteto (recimo da ti kam spleza)... Ne vem, za očeta bi se res potrudila, da dokler bi se le dalo, mu ne bi bilo treba v dom, ampak da bi pa 24/7 skrbela zanj, pa če bi imela še otroka s pp, pa ne vem, če je ravno kompatibilno...
Veliko se vas postavlja v vlogo svojih staršev - v smislu, ne morem jim tega naredit. Jaz bi se pa postavila v vlogo svojih otrok - a bi si želela jim to delat? NE! Ker si želim, da imajo tudi svoje življenje! Nočem, da bi me morali previjat na stara leta, če bo tako hudo, bi šla rajši v dom in da za to poskrbijo ljudje, ki so za to plačani in delajo to 8 ur na dan, ne pa 24.
Nenazadnje en odsek iz knjige Sram: žensko je bilo grozno sram pred samo sabo zato, ker je bila sicer žalostna, a po eni strani tudi vesela, ko je umrla njena mama z Alzheimerjevo boleznijo. Prvič po ne vem koliko letih sta lahko šla v kino z možem. In ona je uživala v tem. In jo je bilo sram zato. Ker uživa, je del nje vesel, da je mam končno umrla... To morajo bit grozni občutki... Če bi imela mamo v domu, jih verjetno ne bi doživljala... Ne vem, če se postavim v vlogo mame - jaz nočem, da bi se moj otrok kdaj tako počutil, resnično se mi zdi dom boljša izbira, če me ne bi tam ravno zlorabljali, se mi zdi, da bi bilo meni tam lažje kot pa njim z vsem tem na grbi...
zaenkrat o teh stvareh še ne razmišljam oz. ne želim razmišljat, ker sta oba še relativno mlada in oba še pri močeh. Imam pa občutek, da z mami ne bo težav, tudi če bi morala v dom, z očijem bo pa po moje bolj težka, on bo po moje težko sprejel, da bi bil od nekoga odvisen, bodisi od mene ali od negovalk v domu.
Enako.
samo a si predstavljate, da proti njegovi volji svojega starša (ki je za vas skrbel celo vaše otroštvo in vam pomagal tudi kasneje, čuval vaše otroke itd) date tja? bejsikli njegovo zadnjo željo, da umre doma spregledaš...
A si predstavljaš, da zahtevaš od svojega otroka to, da da za par let življenje on hold zate? Da zato trpijo tvoji vnuki? Vsaka medalja ima dve plati...
Sicer da odgovorim: ne, ne predstavljam si. Očetu bi bilo ful težko it v dom, vendar je vseeno rekel, da če bo tako hudo, da naj ga damo, tudi če bi bil proti, ker bi bil neprišteven (ala demenca). Mami ne vem - mislim, da njej v domu res ne bi bilo tako težko, vsekakor mislim, da bi ji bilo veliko lažje kot z mano, meni pa tudi, že zdravi nisva za skup živet.
Sam se bojim bolj tega, da preživim svoje otroke, da moji otroci ostanejo pred odraslo dobo brez staršev in podobno. Če doživim starost, po možnosti vnuke, brez tega, kar sem naštel, bo kar OK in se je ne bojim.
Kalbo, podpis, če dovoliš:).
|
|
|
|