Dilove*
|
Ej mateyka,glede zob,ki si omenjala pri ljudeh in živalih, pa imam en lep članek.Primerja ljudi in živali v anatomskem smislu.
Milton R. Mills, Dr. med.
Pripravil in prevedel Marko Črnigoj
Človeka se pogosto uvršča med 'vsejedce'. Takšna klasifikacija temelji na opazovanju, da ljudje v glavnem jedo zelo raznoliko hrano rastlinskega in živalskega izvora. Če opazujemo človeške prehrambene navade, nas bodo kultura, običaji in privzgojene navade zanesljivo zbegali. Zgolj opazovanje navad ne more biti najboljši način za to, da se določi, kakšna je človekova najbolj 'naravna' prehrana. Čeravno se večina ljudi obnaša kot vsejedci, se še vedno postavlja vprašanje, v kakšni meri in ali sploh, so ljudje anatomsko prilagojeni za uživanje hrane živalskega in rastlinskega izvora.
Če želimo odgovoriti na takšno vprašanje, je bolj objektiven način raziskovanja proučevanje človeške anatomije in fiziologije. Sesalci so anatomsko in fiziološko prilagojeni načinu, kako si priskrbijo in konzumirajo posamezno vrsto hrane. (Običajna praksa pri raziskovanju fosilov izumrlih sesalcev je proučevane anatomskih značilnosti, zato da bi lahko ugotovili, s čim so se zelo verjetno prehranjevali.) Tako si lahko ogledamo primere mesojedih (karnivorih), rastlinojedih (herbivorih) in vsejedih (omnivorih) sesalcev, zato da bi videli, katere anatomske in fiziološke značilnosti ustrezajo določeni vrsti prehrane. Nato si lahko ogledamo še človeško anatomijo in fiziologijo, da bi videli, v katero skupino spadamo ljudje.
USTNA VOTLINA
Mesojedi imajo - glede na velikost glave - zelo veliko ustno odprtino, kar predstavlja veliko prednost, ko je potrebno ustvariti močno silo, ki se uporablja, ko je potrebno zagrabiti, ubiti in raztrgati plen. Obrazno mišičevje je enostavno, saj bi množica majhnih mišic lahko ovirala široko zevanje, povsem odvečno pa bi bilo pri pripravi plena za požiranje. Pri vseh mesojedih sesalcih, je čeljustni zgib narejen kot preprost tečaj, ki leži v isti ravnini kot zobje. Takšen zgib je izredno stabilen in deluje kot vrtilna točk za 'vzvod ročic', ki ju tvorita spodnja in zgornja čeljust. Glavna mišica, ki premika čeljust mesojedov je senčna mišica (temporalis). Ta mišica je pri mesojedih tako masivna, da obsega večino prostora na obeh straneh glave (ko trepljamo psička, v resnici trepljamo njegov temporalis). 'Naklon' spodnje čeljusti je pri mesojedih majhen. To je zato, ker so notranje in zunanje žvekalne mišice (maseter in pterygoids), ki so tam pritrjene, pri teh živalih manj pomembne. Spodnja čeljust mesojedov se ne more premikati naprej in ima zelo omejeno možnost gibanja v smeri levo-desno. Ko se čeljust mesojeda sklene, ostri kočniki pod licem zdrsnejo eden mimo drugega in povzročijo rezanje, ki je zelo učinkovito pri odiranju mesa od kosti.
Zobje mesojedih živali se ne držijo skupaj, marveč so toliko ločeni, da se mednje ne morejo ujeti vlaknasti ostanki hrane. Sekalci so kratki, šilasti in podobni rogljem od vil, uporabljajo pa se za grabljenje in mrcvarjenje. Podočniki so zelo podaljšani in oblikovani kot bodalo za zabadanje, trganje in ubijanje plena. Kočniki so nizki, trikotne oblike, z nazobčanimi robovi, ki delujejo kot žagasto rezilo. Zaradi tečajnega čeljustnega sklepa, zobje pod licem pri zapiranju čeljusti prihajajo skupaj od zadaj naprej in povzročijo gladek zdrs, kot bi šlo za par dveh velikih škarij.
Slina mesojedih živali ne vsebuje prebavnih encimov. Ko mesojedi sesalci jedo, hrano hitro pogoltnejo in je ne prežvekujejo. Ker bi sproščanje encimov, ki služijo za presnovo beljakovin, že v ustih, povzročilo samorazgradnjo in poškodb tkiva v ustni votlini, mesojedom ni potrebno mešati hrane s slino - preprosto odgriznejo primerno velik kos mesa in ga celega požrejo.
Glede na evolucijsko teorijo, so se anatomske značilnosti, ki so specifične za prehranjevanje rastlinojedov, razvile kasneje, oziroma izvirajo iz anatomskih značilnosti mesojedov. Rastlinojedi sesalci imajo dobro razvito obrazno mišičevje (muskulaturo), mesnate ustnice, relativno majhno odprtino v ustno votlino in odebeljen, mišičast jezik. Pri potiskanju hrane v usta se uporabljajo že ustnice, v pomoč jim je obrazno mišičevje in jezik, ki pomembno sodelujeta tudi pri mešanju in žvečenju hrane. Pri rastlinojedih je čeljustni zgib postavljen nad ravnino, v kateri se nahajajo zobje. Čeprav je takšen zgib manj stabilen, kot tisti pri mesojedih, je veliko bolj gibljiv in omogoča kompleksno premikanje čeljusti, ki je potrebno za žvečenje rastlinske hrane. Poleg tega takšen zgib omogoča, da se - ko se usta zaprejo - spodnji in zgornji zobje pod licem združijo po vsej dolžini čeljusti hkrati, tako da se ob tem tvori ugriz na vsej ploskvi. (Takšen zgib je tako zelo pomemben za rastlinojede živali, da strokovnjaki verjamejo, da je pri različnih vrstah sesalcev evolviral najmanj petnajstkrat.) Naklon spodnje čeljusti je povečan, kar omogoča širši prostor za pritrditev zelo dobro razvitih notranjih in zunanjih žvekalnih mišic (to so glavne mišice, ki sodelujejo pri prežvekovanju rastlinojedih živali). Senčna mišica (temporalis) je majhna in omejenega pomena. Žvekalne mišice zadržujejo spodnjo čeljust v fračastem položaju in jo zibljejo v horizontalni smeri. Zato se spodnja čeljust rastlinojedih sesalcev pri jedi poudarjeno premika v stran. Takšno bočno premikanje omogoča mletje hrane pri prežvekovanju.
Zobovje rastlinojedov se - glede na prilagoditev vegetaciji, s katero se prehranjujejo - precej razlikuje od vrste do vrste. Čeprav se različne vrste razlikujejo po številu in tipu zob, pa imajo različne vrste zob skupne značilnosti. Sekalci so široki, sploščeni in v obliki lopate. Podočniki so lahko zelo majhni, kot na primer pri konjih, štrleči, kot na primer pri povodnih konjih, prašičih ali pri nekaterih primatih (kjer so namenjeni za obrambo) ali pa jih sploh ni. Kočniki so v splošnem kvadratasti in sploščeni na vrhu, tako da zagotavljajo zadostno površino za mletje. Kočniki v vertikalni smeri ne morejo zdrsniti eden mimo drugega, pač pa drsijo eden ob drugem v horizontalni smeri, kar omogoča mečkanje in mletje hrane. Površina kočnikov zavisi od vrste rastlinske hrane, s katero se živali prehranjujejo. Zobje rastlinojedih živali so razporejeni zelo skupaj, tako da sekalci tvorijo učinkovit mehanizem za grizenje, spodnji in zgornji kočniki pa tvorijo povečano ploskev, ki omogoča mletje in mečkanje. V ustni votlini, obkroženi z zobmi, je veliko prostora, ki se pri jedi lahko zapolni z večjo količino hrane.
Takšne živali previdno in sistematično žvečijo hrano. S pomočjo jezika in mišičevja na licih jo potiskajo naprej in nazaj med zobe, ki jo počasi meljejo. Skrbna obdelava je potrebna, da se hrana v ustih temeljito premeša s slino. To je pomembno, ker slina rastlinojedih sesalcev pogosto vsebuje prebavne encime za razkroj karbohidratov (škroba), ki začnejo razpadati na posamezne molekule, ko je hrana še v ustih.
ŽELODEC IN TANKO ČREVO
Pri teh organih se pokaže velikanska razlika med rastlinojedi in mesojedi. Mesojedi imajo prostran in enostaven (enodelen) želodec. Prostornina želodca pri mesojedih predstavlja 60% do 70% skupne prostornine prebavnega sistema. Ker se meso relativno hitro prebavi, je tanko črevo (kjer poteka vsrkavanje molekul hrane) kratko - približno tri do petkrat daljše od dolžine telesa. Ker te živali v povprečju ubijajo samo enkrat tedensko, velika prostornina želodca predstavlja prednost, saj omogoča živali, da hitro pogoltne plen in vase zbaše veliko količino mesa naenkrat, ki ga pozneje lahko prebavi, medtem ko počiva.
Poleg tega je zmožnost izločanja klorovodikove kisline pri mesojedih izjemna. Tudi v polnem želodcu lahko vzdržujejo pH v območju od 1-2. Tako nizek pH je nujen za razkroj beljakovin in za uničenje velike količine nevarnih bakterij, ki se pogosto nahajajo v gnijočem mesu.
Zaradi težav, s katerim se razgradijo različne vrste rastlinske hrane (zaradi velike količine neprebavljivih vlaken), imajo rastlinojedi izrazito daljše in v nekaterih primerih tudi precej bolj dovršeno črevesje kot mesojedi. Rastlinojede živali, ki konzumirajo rastline z velikim deležem celuloze, morajo hrano 'vreti' (prebavljati s pomočjo bakterijske encimske reakcije), zato da iz nje lahko dobijo hranljive snovi. Rastlinojede živali lahko razvrstimo med tiste, ki hrano fermenirajo v sprednjem delu črevesja (prežvekovalci) in tiste, ki to počnejo v zadnjem delu črevesja. Prežvekovalci imajo značilen - večdelen želodec. Rastlinojede živali, ki jedo relativno mehko rastlinje, ne potrebujejo večdelnega želodca. Običajno imajo enostaven želodec in dolgo tanko črevo. Take živali težko prebavljivi - bolj vlaknast del prehrane, fermentirajo v zadnjem delu črevesja - to je - v debelem črevesu. Mnoge rastlinojede živali še povečajo učinkovitost prebavnega trakta s pomočjo sline, v kateri se nahajajo encimi za presnovo karbohidratov. Uporaba večdelnega želodca pri živalih, ki uživajo pretežno mehke, sočne rastline, bi bila energijsko neučinkovita. Hranilne snovi in kalorije bi se porabljale za delovanje bakterij pri vrenju in enoceličarjev, še preden bi dosegle tanko črevo. Tanko črevo rastlinojedih živali je običajno zelo dolgo (več kot 10 krat daljše od dolžine telesa), zato da je za vsrkanje hranilnih snovi na voljo dovolj časa in prostora.
DEBELO ČREVO
Debelo črevo mesojedih živali je enostavno in zelo kratko, saj je njegova edina naloga vsrkavanje soli in vode. Njen premer je približno enako velik kot premer tankega črevesa, zato ima omejen prostor in skoraj ne more kot rezervoar. Je kratko in ni vrečasto. Mišice so razporejene po vsej steni, kar daje belemu črevesu izgled gladkega cilindra. Bakterije, ki jih je mogoče najti v debelem črevesu mesojedov, so bakterije, ki sodelujejo pri gnitju.
Pri rastlinojedih živalih je debelo črevo visoko specializiran organ, ki sodeluje pri vsrkavanju vode in elektrolitov, pri proizvodnji in vsrkavanju vitaminov in/ali pri fermentaciji vlaknastega rastlinskega materiala. Debelo črevo rastlinojedov je običajno širše od njihovega tankega črevesa in je relativno dolgo. Pri nekaterih rastlinojedih sesalcih se debelo črevo pojavlja v vrečasti obliki, ki jo povzroča razporeditev mišičnih vlaken v prebavni steni. Poleg tega, je pri nekaterih rastlinojedih začetni del debelega črevesa (slepo črevo ali cecum) precej velik in služi kot pomožni ali glavni prostor za fermentacijo.
KAKO JE PRI VSEJEDIH?
Pričakovali bi, da vsejedi izkazujejo anatomske značilnosti, ki jim omogočajo, da jedo tako rastlinsko kot živalsko hrano. Glede na evolucijsko teorijo, je struktura prebavil pri mesojedih primitivnejša od strukture prebavil raslinojedov, ki jo določajo številne kasnejše prilagoditve. Pričakujemo torej lahko, da so vsejedi mesojedi z nekaterimi prilagoditvami v prebavnem traktu, ki omogočajo prebavo rastlinske hrano.
Natančno takšno stanje lahko opazimo pri medvedu, rakunu in pri nekaterih članih iz družine psov. (Razprava se bo omejila na medvede, ker so, splošno znani predstavniki anatomskih vsejedov.) Medvedje so sicer uvrščeni med mesojede, vendar so klasični anatomski vsejedi. Čeprav pojedo nekaj živalske hrane, so medvedje v večji meri rastlinojedi, saj rastlinska hrana predstavlja 70-80%. (Izjema so polarni medvedje, ki živijo v zamrznjenem arktičnem območju, kjer skoraj ni rastlin, prehranjujejo pa se predvsem s tjulnji.) Medvedje slabo prebavljajo vlaknasto hrano, zato so pri iskanju rastlinske hrane zelo izbirčni. V njihovi prehrani prevladuje sočne, pomladne zeli, gomolji in jagodičje. Mnogi znanstveniki verjamejo, da medvedje zimo prespijo zato, ker v času hladnih zim primanjkuje njihove poglavitne hrane (sočne vegetacije). (Zanimivo je, da polarni medvedje prezimijo v poletnih mesecih, ko ni tjulnjev.)
Medvedje izkazujejo predvsem anatomske značilnosti, ki so skladne s prehranskimi navadami mesojedih živali. Čeljustni zgib leži v isti ravnini kot kočniki. Senčna mišica (temporalis) je masivna, naklon čeljusti pa je majhen, kar ustreza omejeni vlogi žvekalnih mišic pri premikanju čeljusti. Tanko črevo je kratko (krajše od petkratne dolžine telesa) - podobno kot pri čisto mesojedih živalih. Debelo črevo je enostavno, gladko in kratko. Najbolj opazna prilagoditev na rastlinsko hrano pri medvedih (in pri drugih 'anatomskih' vsejedih) je sprememba v njihovem zobovju. Medvedje ohranjajo klinaste sekalce, velike podočnike, škarjaste predkočnike, kočniki pa so kvadratasti z zaobljenimi konicami, kar omogoča drobljenje in mletje. Pri medvedih se niso razvili sploščeni, topi nohti, kakršne lahko opazimo pri večini rastlinojedov, marveč so medvedje ohranili podolgovate, šilaste kremplje, kakršni so značilni za mesojede.
Živali, ki lovijo, ubijajo in pojedo plen, morajo biti opremljene tako, da je plenjenje praktično in učinkovito. Ker imajo medvedje v svojo prehrano vključen še vedno relativno velik delež mesa, morajo ohranjati anatomske značilnosti , ki jim omogočajo, da uplenijo in ubijejo svoje žrtve. Zato medvedje ohranjajo obliko čeljusti, obrazno mišičevje in zobovje, ki zagotavlja, da razvijejo dovolj veliko moč, da ubijejo in raztrgajo plen, čeravno večine njihove prehrane predstavljajo rastline. Čeljustni zgib rastlinojedih živali (postavljen nad ravnino, kjer se nahajajo zobje) je veliko bolj učinkovit za drobljenje in mletje rastlinske hrane in bi medvedom zagotovo omogočil širši izbor rastlinske hrane. Vendar je takšen zgib neprimerno šibkejši, tako da ga je relativno enostavno izpahniti, in ne bi mogel vzdržati pritiskov in udarcev, ki nastanejo pri upiranju plena in/ali pri lomljenju kosti (niti ne bi mogel zagotoviti širokega zeva, ki ga mesojede živali potrebujejo). V divjini bi žival z izpahnjeno čeljustjo umrla od gladu ali postala plen drugih živali. Vrsta ne more razviti šibkejšega, vendar bolj gibljivega in za rastlinsko hrano učinkovitega čeljustnega zgiba, dokler v celoti ne zadovolji svojih prehranskih potreb z izključno rastlinsko hrano, saj v nasprotnem primeru tvega, da bo izpahnila čeljust, propadla in na koncu izumrla.
KAJ PA JAZ?
Lastnosti človeškega prebavnega trakta kažejo značilnosti anatomskih prilagoditev skladnih s prehrano rastlinojedov. Ljudje imajo mišičasta usta in majhno odprtino v ustno votlino. Obrazne mišice, s katerimi se oblikuje izraz na obrazu, so v resnici mišice, ki se uporabljajo pri žvečenju. Mišičast in gibljiv jezik, ki je tako pomemben pri jedi, se je prilagodil za govor in druge stvari. Čeljustni zgib je zožen s hrustančno ploščo in leži visoko nad ravnino, v kateri se nahajajo zobje. Senčna mišica je zmanjšana. Značilna kvadratna čeljust pri odraslih moških odraža proces čokate razširitve čeljusti in povečanje mišične skupine, namenjene za žvečenje. Človeška čeljust se lahko premika naprej, tako da zaposli sekalce, in v horizontalni smeri, kar omogoča drobljenje in mletje.
Tudi človeški zobje so podobni tistim, ki jim najdemo pri rastlinojedih, izvzemši podočnike (podočniki so pri nekaterih višjih opicah podaljšani, vendar se uporabljanje za razkazovanje oziroma za obrambo). Naši zobje so precej veliki in so običajno naslonjeni eden na drugega. Sekalci so ploski in lopataste oblike, primerni za lupljenje, striženje in grizenje relativno mehkih snovi. Podočniki niso niti žagasti niti konični, marveč so sploščeni, topi in majhni ter opravljajo funkcijo kot sekalci.
Človeška slina vsebuje encim za prebavo karbohidratov, to je amilaza. Ta encim nastopa skoraj v celotnem procesu prebave škroba. Človeški požiralnik je ozek in primeren le za požiranje majhnih, mehkih kepic temeljito prežvečene hrane. Hitenje pri jedi, ko se poizkuša pogoltniti veliko količino hrane naenkrat ali požreti vlaknasto in slabo prežvečeno hrano, zelo rado povzroči davljenje (najpogostejši krivec je meso).
Človeški želodec je enopredelen, vendar zmerno kisel. (Klinično se smatra, da je pH želodca, ko je v njem hrana, ki je manjši od 4-5, razlog za zaskrbljenost.) Prostornina želodca predstavlja 21-27 % skupne prostornine človeškega prebavnega trakta. Želodec služi kot prostor za shranjevanje in mešanje, kjer se meša in utekočinja hrana. Od tu se tudi odreja dotok hrane proti tankemu črevesu. Človekovo tanko črevo je dolgo, v povprečju 10 do 11 krat daljše od dolžine telesa. (Dolžina tankega črevesa znaša povprečno 7 do 9 metrov. Dolžino človeškega telesa se meri od vrha glave do konca hrbtenice in v povprečju znaša od 70 do 100 centimetrov pri posameznikih normalne velikosti.)
Človekovo debelo črevo je vrečasto, kar je značilnost rastlinojedov. Raztegljivo debelo črevo je v premeru večje od tankega črevesa in je relativno dolgo. Debelo črevo pri človeku služi za vsrkavanje vode in elektrolitov, pa tudi za nastanek in vsrkavanje nekaterih vitaminov. V debelem črevesu poteka tudi bakterijsko vrenje vlaknastih rastlinskih snovi. Ob tem nastaja in se porablja pomembna količina energije (volatile short-chain nenasičene maščobne kisline), glede na vsebnost vlaknin v prehrani. Obseg in pomen vrenja ter vsrkavanja produktov presnove v debelem črevesu so začeli raziskovati šele v zadnjem času.
Za konec lahko zapišemo, da ima človek prehrambeni trakt rastlinojeda. Človeška vrsta ne kaže mešanih značilnosti, kakršne lahko pričakujemo in najdemo pri anatomskih vsejedih, kot so medvedje in rakuni. Če torej primerjamo človeški prebavni trakt s prebavnim traktom mesojedov, rastlinojedov in vsejedov, pridemo do zaključka, da je človeški prebavni aparat ustvarjen za popolnoma rastlinsko hrano.
Marko Črnigoj
_____________________________
You raise me up, so I can stand on mountains... You raise me up, to walk on stormy seas. I' m strong when I'm on your shoulders...You raise me up, to more then I can be. <3
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
tudi ti veš, da to ni res..
in kakor sem že rekla - vsega v razumni količini in brez pretiravanja, pa ne boš bolan. nihče ne zanika, da nam paše procentualno največ rastlinske hrane, ni pa to edino kar lahko jemo in tudi ni potrebno, da se omejujemo. 
. Mislim tako, da danes zajčka ali piščanca božaš, jutri ga pa ješ.
