kamajuš
|
IZVIRNO SPOROČILO: buckolina Evo še mene. Včeraj sva si vzela čas in povedala še mojim ostalim domačim(staršem sva teden nazaj) za nosečnost in so me prav vsi pozitivno presenetli s svojimi odzivi.še posebej moja stara mama :) potem sva šla pa še njegovim staršem zaupat najino malo skrivnost in bi blo boljš, če ne bi...ah, vedno vse pokvarta pri nas veselje na kubik, pri njih apatičen odziv (ker onadva že imata dva vnuka in v isti sapi,ko sva povedala, da dobita še tretjega, sta skoraj da ne preslišala in začela pogovor o vnukih, ki jih že imata)se mi partner kr smili.ne vem...čudni so.a je to normalno da se samo prvega vnuka veseliš?oz pol še prvo vnukinjo?al je to zato, ker so ti vnuki od hčerke, moj je pa pač moški? a ma ktera kej za na to temo povedat, da ne bom tok zbegana Ja, glej, to je pa povsem od značaja staršev odvisno. Moja dva pričakujeta 6. vnuka, pa se ga enako veselita in ponosno okrog razlagata kot za prvega. Nasprotno je pri moževih, predvsem kar zadeva tašče: prvega se je noro, že kar bolestno veselila, ta drugega je praktično spregledala, ker je bila tako obsedena s prvim, ta tretji je bil drugega spola in je bil spet IN, zdaj ta četrtega je pa ža vzela zdravo za gotovo, da itak sva midva malo ubrisana (vsi 4 so namreč najini). Njena filozofija je pač, da mora imeti par dva otroka, po možnosti 5 let razlike in to je to. Pa sva ji pač malce koncept podrla . Na začetku sem se še sekirala, zdaj mi dol visi. Bogi so edino otroci, ki vse to zelo zelo čutijo. Ampak moj drugorojenec ima ljubezni vrh glave, do tašče je pač tak, kot je ona do njega (ne narobe razumet, gospa je sicer dober človek, ampak ga očitno ni bila zmožna sprejeti na način, kot je prvega). Zdaj, ko so že veliki in ji mali jasno pokaže, da pri njemu ona ne kotira zelo visoko, se seveda trudi okrog njega, ampak mislim, da je vlak že odpeljal. Tako pač je, v to se ne mešam, važno, da imamo ostali (vključno s tastom) vse ENAKO NESKONČNO RADI in da otroci to vedo. Evo, upam, da sem te kaj potolažila...
|