|
StrawberrY -> RE: Ni tako zabavno kot hujšanje ali asociacije, pa vendar... (10.1.2014 11:07:44)
|
IZVIRNO SPOROČILO: patrino
IZVIRNO SPOROČILO: LuLu
meni je posnetek tega koncerta na zelo neprimeren način izkoiščen za potrebe zavoda, ki ga je dal na youtube. Andrea je ena zgodba, spodaj pa avtor svoje dodaja in mi je to zelo grdo
Mogoče res. Sama sem šele kasneje spodaj opazila navedene "Božje otroke" in ob omembi le tega vsi lahko nekako vemo, v katero smer odločitve se je bolj "prav" nagniti.
Meil s tem posnetkom sem prejela od kolegice, ki ve, da mi je Andrea blazno všeč kot pevec. In ob njegovem poslušanju, se mi je utrnila misel, skozi kakšne vse odločitve gremo hočeš nočeš v življenju.
Osebno se pri takih primerih ne nagibam v nobeno stran, ker priznam, da ne vem kako bi se odločila, če bi me postavili pred vprašaj. Vse po vrsti , ki so bili pred takšno kalvarijo pa občudujem, da so se bili sposobni odločiti- kakor koli so se že. Ne vem kako bi tole speljala jaz ( midva). Ob takih primerih ugotavljam da mora biti takšen človek neverjetno pogumen v sebi, da odloča o teh stvareh- bojim se, da bi se tukaj pokazalo, da sem v sebi ena velika reva. Seveda govorim bolj kot ne na pamet in realno sliko dobiš, če si vržen v takšno situacijo. Vendar ko takole premišljujem - resnično vsaka čast ženskam, ki so dovolj močne, da se odločijo ali bo palec na dlani obrnjen navzgor ali navzdol. Osebno bi dlan takrat najraje zatlačila globoko v žep- pa saj bi jo druge tudi verjetno.
Jagodka-nem vem , kaj naj ti napišem, da se ne bi bralo plehko in zlajnano. Če bi bila tule nekje bi rekla- saj veš- če kaj rabiš samo reci...Tako pa ti lahko le rečem, da si verjetno kot mati tako velika oseba, ki jo marsikatera izmed nas lahko gleda le navzgor.
Doma imamo ta srednjega naglušnega s slušnim aparatom. Ob diagnozi se nama je zdelo kot bi naju povozil vlak, pa čeprav je bila atrezija sluhovoda ugotovljena že pri rojstvu. Marsikaj smo že dali skozi, pa vseeno niti drobtinice tega, kar daješ vsak dan ti. Osebno še vedno verjamem, da smo imeli srečo, saj je bil porod sam tako zakompliciran, da je tale slušna zadeva, ki se je zgodila skozi sam razvoj že v nosečnosti, skoraj le postranska stvar. Pa vendar je bil to nek padec, neko kruto prebujenje iz kokona, da se tako hude zadeve ne dogajajo le pri sosedih, temveč čisto z lahkoto prikorakajo tudi čez tvoj prag.
Ne vem kako je, če se zavestno odločiš, da boš imel otroka invalida. In tukaj bi najverjetneje tudi jaz izpadla tista reva, ki se ne bi imela moč odločiti. Pa vendar je res, da jaz na vse skupaj gledam iz drugačnega zornega kota. Enostavno so čustva prisotna in takrat je težko razumsko kaj napisati oz. povedati.
Moj primer je res drugačen, ker se je pač zapletlo med porodom. In sem bila pahnjena v ta svet. In edina stvar, ki sem jo "zamerila" svojim bližnjim je bila ta, da nama z možem niso pustili dihati, niso nama pustili, da greva sama skozi to, se sama soočiva. Tako pa vse tiste nepotrebne besede saj bo, saj nista edina, saj so še hujši primeri,…
Je pa dolgo trajalo, da sem to sprejela in občudujem vse tiste mamice, ki že takoj po rojstvu drugačenega otroka živijo normalno življenje oz. vsaj dajejo tak vtis.
In še danes mi pritisk dvignejo najbolj tisti, ki komentirajo, da nisva edina, da bi bila lahko huje. Pa si takrat samo mislim, vzemi ga za en dan, eno noč in mi potem povej kako je.
|
|
|
|