|
patrino -> RE: Koliko časa je že takle dolgčas tule? (24.2.2015 16:08:02)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Kerensa
Jaz sem si svoje življenje s "samo" OŠ izobrazbo uredila tako, da se mi za preživetje in tiste male radosti, katerim nekateri rečejo luksuz, ni treba nič kaj preveč pretegniti. Seveda se vse lahko takorekoč čez noč spremeni, ampak dokler se ne (in seveda tudi upam, da se ne bo - vsaj ne na slabše), bom uživala ob dejstvu, da formalna izobrazba ne pogojuje kvalitete mojega življenja, še manj pa mojega osebnega zadovoljstva.
To je to, kar je bistveno. Če si ti srečna s tem, kar imaš in ne stremiš po več- je to to. Marsikdo tega nima.
Žal pa je velikokrat to le krinka za neke globoke želje, ki ostajajo želje , ker se v njihovi smeri nič ne spremeni ( in ne naredi)in se hkrati pozablja na ostale, okrog tebe, za katere si odgovoren in bi jim bilo mogoče , če bi imel ti višje cilje , več volje in inteligence= izobrazbe, pač lažje živeti.
Izobrazba- hmmm, o tem so se že kresala mnenja, če se ne motim in mislim, da jih je tudi takrat sprožila Frodo, ki si je drznila biti ponosna na svojega izobraženega nečaka. Tudi takrat so leteli takšni in drugačni cinizmi na ta račun.
Izobrazba ni nekaj, na kar se lahko gleda z zaničevanjem. Ni nekaj, kar se sname kar tako na vsakih plankih. Vsak ve, da inteligenca in izobrazba nista isto. Vendar se s tem, da izobraženi ljudje niso nujno tudi inteligentni tolažijo le tisti, ki jim do kaj prida izobrazbe ni uspelo priti. Kdo ve zakaj. Priti do izobrazbe ni bilo nikoli enostavno. Vedno je bilo to povezano s financami ( že od pamtiveka), garanjem, z odrekanjem, ... in roko na srce z inteligenco. Lahko je še tako rečeno, da so ljudje lahko inteligentni tudi brez izobrazbe, se človek vpraša po njihovi inteligenci, če zaradi njihove neizobraženosti delajo za tako male pare, da komaj preživijo družino oz. še to ne. Nemalokrat se inteligenten odrasel ravno zaradi tega tolče po glavi, ker se ni prej spravil za knjige.
Za to, da se še kot otrok ( ob potrebni podpori seveda) odločiš, da boš namesto cele dneve na igrišču, tudi kdaj pred zvezkom, je potrebno kar nekaj notranjih želja, motivacije in osebne zrelosti. Da kot najstnik namesto celih vikendov na žurih, marsikaterega reskiraš tudi za učenje, je v mnogih očeh bedasto in izguba časa v najlepšem obdobju življenja. Da se namesto s prišvercanim Audijem ,kot študent še vedno voziš s trolo ali kolesom, je za marsikaterega posameznika čista sramota. Da rineš faks, podiplomca ob družini in s tem finančno in časovno prikrajšaš še vse ostale člane, je za veliko ljudi neodgovorno, egoistično in neumno dejanje.
Nekaj od tega sem sama povohala in zato iskreno podpiram vse, ki so si prigarali takšno ali drugačno izobrazbo. OŠ je pač obvezna in naj bi jo zrinili tudi tisti, ki se jim ne zdi vredno učiti in ki se ne zmorejo učiti.
Vse kar je naprej, pa je druga stvar. Veliko bolj je odvisna od samega posameznika. Od njegove volje in odgovornosti.
Osebno se mi zdi, da svoj cilj dosežeš, ko si pridobiš izobrazbo, ki si si jo želel in ki ti omogoča delati kar te veseli ter hkrati s svojo izobrazbo sebi in svoji družini omogočiš dvig standarda in lažje življenje. Kakor že, treba se je zavedati, da v večini nismo odgovorni le zase in za svoje želje. Enako je z izobrazbo. Imaš večne študente, oz. visoko izobražene, ki so ponosni na svoje dosežke na papirju, pa vseeno ne zmorejo plačati niti ene položnice in jih namesto njih plačujejo drugi z nižjo izobrazbo, družina pa komaj rine. Hkrati imaš ljudi, ki pravijo, da so zadovoljni s svojo neizobrazbo, po drugi strani pa njihovi otroci živijo od takih in drugačnih pomoči.
Živimo v čudnih časih, pa vendar mislim, da je izobrazba ena od vrednot, ki bo vedno ostala. Ena od vrednot, ki bo znak ne le inteligence posameznika temveč tudi zrelosti in odgovornosti le tega.
To vedo pač tisti, ki so dali to skozi. Najlažje od vsega je pač spustiti standarde, svoje cilje in občutek odgovornosti do sebe in drugih in biti zadovoljen s tem kar imaš. Kdaj pa kdaj kakšno cinično butniti v smeri vseh dr-jev in mag-ijev ter se tolažiti z mislijo, da papir tako ali tako ni nič vreden.
Ne verjamem, da bom lahko svoje otroke pretirano denarno zasipala na pragu v odraslost. Upam pa močno, da jim bova znala privzgojiti miselnost, da je izobrazba vrednota in bogastvo, do katerega se kljub garanju , splača priti.
Aja, pa še tole: preživetje v naravi in izobrazba, inteligenca ali kaj že...Zame je pridobivanje izobrazbe kot preživetje v naravi. Tudi tu brez vztrajnosti, garanja , inteligence, odrekanja, iznajdljivosti, samostojnosti ni nič. Če tako kot pri pridobivanju izobrazbe apatično čakaš, da ti vse pade v naročje in niti s prstom ne migneš, nimaš nič- ostaneš neizobražen ali pa te po drugi strani pobere od žeje pol metra stran od pitne vode.
|
|
|
|