|
patrino -> RE: men pa neki ni jasno... (5.1.2014 12:06:22)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Izabelina
hehe, no sej nima veze... nikol nism mela ravno velik denarja, da bi ga lahko darovala, rajši sm bla prostovolka in sm bla tako bolj koristna ker sm dejansko dala nekej kar sm mela konkretnim ljudem (tako sm bla spremljevalka slepih, pomagala sm na taborih namenjenim otrokom s posebnimi potrebami itd.)
zdej je pa tko, da časa nimam ravno na pretek, ker mam pač otroke, denarja nimam na pretek ker pač nimam službe... tko, da trenutno dam to kar mam (npr. obleke in igrače, včasih tut hrano) ljudem, ki sicer niso socialno ogroženi, ampak jih poznam in vem, da včasih težko pridejo skozi mesec, no težje kot mi...
sm pa ful razmišljala o tej temi in sm ugotovila kaj je privrel pri meni na dan: kot sm rekla sm iz družine z večimi otroki (pa smo samo štirje ampak se to menda tretira kot večja družina) in čeprou nismo mel velik denarja (oči je biu hišnik mami tajnica, vmes tudi čistilka pa brezposlna itd) me to, da nikol nismo šli na kšne posebne počitnice, pa da nism mela novih oblek pa da sm mela subvencionirano malco in učbenike v šoli bolj prizadelo to ker so nas vsi čudno gledal, da smo štirje...
vedno so pršli začudeni pogledi, pa stavki: o a kar štirje, sej zdej bo pa dovolj a ne, si pa kr upata itd. ko otroci nismo poslušal pa tut besede, ki ste jih uporable tuki: štancanje, pa a ne znajo pazit itd.
to veliko bolj boli kot dejstvo, da sem se včasih počutila izključeni, ker nism hodila smučat in ne vem kam vse...
tko, da bodite obzirni, ko se izražate, ker včasih take besede res zabolijo...
Verjamem in tole čisto razumem ( [sm=smiley36.gif]). Tudi sama se iz šole spomnim tretiranja takih velikih družin. Vendar lahko rečem, da je bilo v mojih otroških časih res malo tako velikih družin ( vsaj v naših koncih), kar se mi zdi za današnje čase drugače. To je tisto, ob čemer se človek podobno kot Kajalin zamisli. Kot se meni zdi , nam pred pbl. 20 leti ni bilo treba živeti v strahu, da bosta ata in mama čez noč nezaposlena, kot se to dogaja sedaj. V zadnjih vsaj desetih letih. Te velike družine niso štrlele z naslovnic časopisov in iz tv ekranov zato, ker niso imeli kaj dati v usta, ponavadi si o njih večkrat bral, ker so otroci v čem izstopali v pozitivo ( npr. vsi otroci nadarjeni glasbeniki, športniki...)..
In ker sedanja slaba situacija v državi ni od včeraj temveč traja že nekaj let in kar nekaj staršev je že kar nekaj let brez dela. In navkljub temu se jim na vsake dve leti rojevajo otroci, čeprav že v naprej vedo , da še tistega enega , ki so ga imeli pred petimi leti niso mogli preživljati brez službe. In potem jih vidiš v časopisu, na TV zaslonu, na plakatih tu in tam- kot da so včeraj postali odvisni od socialne službe in od dobrote drugih mogoče bolj preudarnih, ljudi. Da so bolj prepričljivejši , vedno zaigrajo na to noto, kako so bogi otroci. Res so bogi, vendar ne zaradi razmišljanja, ki je podobno mojemu.
In kot sem že rekla. Tudi če se doma vzdržimo vseh teh neprijaznih ( žal ne morem reči da vedno nezasluženih v smislu njihovih staršev) pripomb in označb, naši otroci niso slepi, gluhi in nevedni. Kljub temu, da jih učiš sočutnosti in podobno ( tudi mene so )pride tudi otrok vsej ko prej do realnega spoznanja.
Prav zato se mi še posebej smilijo otroci teh , ki si že 30 let iščejo službo, pa kljub temu delajo otroke, saj so jim časi sedaj , vsaj kar se tiče označevanja z neprijaznimi pripombami , čezdalje manj naklonjeni. Težje ljudje živijo- tudi tisti, ki krepko garajo- bolj so vidna izkoriščanja in hinavščina določenih. Seveda otroci niso zato krivi, vendar bodo to ob takih starših spoznali šele ko bodo odrasli. Do takrat pa bodo najverjetneje morali požreti marsikatero grdo.
|
|
|
|