|
ronja -> RE: nenadzorovan jok (19.12.2013 0:56:41)
|
Otroci vidijo več kot si mislimo - v situacijah, ko niti v sanjah ne bi pomislil, da so to ozavestili!
Ti povem en primer: ko je moja taprva bila prvič na morju, ji je na poti v morje spodrsnilo in se je strašno ustrašila in bala vode (morja, sama voda je bila ok). iN potem je šel lubi plavat in dobesedno izginil v tisto temno barvo - to je prvič videla in se je grooozno ustrašila! Šla je za njim, jaz pa za njo, potopila se je, ker je nisem uspela dovolj hitro zvlečt iz brežine, ker sem mela v rokah tamiceno. In potem sem jo vzela v naročje in ji govorila, da je vse v redu in da naj posluša moj srček, kaj pravi: "tik tak, rada te mam, tik tak rada te mam". Drla se je ko zverina, mislila sem , da me niti ne sliši, vsekakor pa da vse skup čisto nič ne pomaga... In potem čez kake 3 mesece, ko smo bili že zdavnaj doma, vmes nam je že ratalo z veliko potrpežjlivosti premagat strah, da je resnično uživala v morju... in vmes se je že naučila govorit... ampak ona toliko kasneje stisne svojega medvedka in mu najbolj nežno na svetu reče: "vse je v ledu, tik tak, lada te mam, tik tak lada te mam!" En najbolj ganljivih trenutkov! Mali je ostalo to tako zelo v spominu, da se je na to vsakič spomnila, kadar ji je blo hudo, še zdaj kdaj to reče/mo. Ne moreš verjet, ker vmes ni nikoli slišala tega, ni mogla slišat nikjer drugje, samo takrat! Ko sem mislila, da me niti ne sliši, je šlo njej nekam globoko do živega!
Spomni se na to, kadar te bo naslednjič razkurila - pomaga, da reagiramo bolj racionalno in z več empatije. Pa vsi ga pihnemo. In potem slišimo, kako so tamali sarkastični drug do drugega: "ja, hvala, L, da si vrgla šal na mojo bundo, res hvala!" in si rečeva: ups, morava malo pazit, tole pa ni ok... Otroci nam dajo toliko feedbacka, da bi ga bilo res škoda ne izkoristit:).
|
|
|
|