|
tehnofil -> RE: kako prekiniti nasilno vedenje (26.11.2013 14:00:04)
|
IZVIRNO SPOROČILO: biga
Prosim za nasvet, preden se obrnem na otroškega psihologa. ..učiteljica pravi, da je zdaj dobro. Problemi so doma, že več let. ...Stopnjevalo se je s prihodom sestrice pri njegovih treh letih, ...pa ima hude izpade ne le trme, ampak nasilja. ...govori, da hoče biti priden, obljublja, da bo, in seveda vem, da to nič ne pomeni, ker se vedenje ponavlja. ....ima knjige, tako da velikokrat zvečer ostane brez nje, ali brez risanke, a ne pomaga.
Tepla ga nisva nikoli, ...sem že bila na pogovoru pri šolski psihologinji, tedaj sama, ali naj zdaj odpeljem še otroka?
Sin se zaveda, da obnašanje ni ustrezno, ko je vse v redu, me skoz sprašuje "mami, sem priden?"
Kako mu pomagati, kako pomagati sebi in naši družini, ker vse to vpliva tako na sestrico, ki posnema njegovo vedenje, kot na naju, ki sva psihično izžeta?Morda sva ga polomila, a ne veva, s čim...
Vesna Godina pravi (2 urno predavanje na Youtube) , da je 1.r. še zadnji čas da vplivamo na otrokovo osebnost. Kasneje je ta že toliko oblikovana da ... no govorila je o patološkem sociopatu (ki pa jih na veliko danes vzgajajo slovenske družine). Pa ne pravim, da tvoj sin to je.
Če grem po vrsti kot pišeš. Prvo, otroški psiholog ni rešitev. Problem namreč ni samo v otroku in kako ga odpeljati na "servis" da ga popravijo. Popraviti je treba tudi voznika. Pri problematičnih otrocih nikoli ne gre samo za njih ampak vedno gre za celo družino v kateri živijo. Lepo si napisala, kako pomagati vaši družini. Če hočeš res pomagati družini potem ne smeš gledati na otroka kot na tistega, ki je problem. Pogosto je problematičen otrok indikator stanja. Npr. odnosi v neki družini so kakrkšni so in vsak v tej družini se nekako z njimi spopada, sprejema, prilagodi. "Problematični" otrok pa nima tega orodja prilagajanja, spopadanja z odnosom,... in začne "delovati". Njegove reakcije so praviloma reakcije na odnose, ker pa so njegove reakcije moteče ga jemljemo kot da je on moteč. On le postane moteč zaradi nekega stanja odnosov v družini. Pa ni nujno, da so vaši odnosi slabi. Dejstvo pa je da nekaj iz njih on dojema kot takšne.
Lahko so ti odnosi takšni, kot predvideva Kalbo, da je treba udariti po mizi, postaviti meje,... in nažgati po riti.
Otrok se zaveda, da nekaj ne dela prav, a se temu ne more upreti. Želi biti priden, pa ga njegova čutenja preplavijo in gredo mimo miselnega dela možganov t.j. skozi tisti del možganov, ki reagira refleksno. On je že zdavnaj "v težavah" še predno se sploh vklopi miselni del. Torej če ga "trdo primeš" mu s tem nič ne pomagaš, lahko ga samo zatreš - pritisneš nanj da negativna čustva kot so jeza, bes ipd. potlači. Takšni so npr. tisti, ki so tako "fajn" tihi, mirni, nikoli nič, potem pa postrelijo sodelavce. Čeprav tudi sam uporabim kdaj Kalbotov model to ni zato, ker je to pravi način ampak je vedno zato ker v tistem trenutku nimam za kaj drugega moči, časa,... rezultat pa izgleda da takšna vzgojna bližnjica vedno doseže. Ja doseže, ampak le do pubertete. Otrok dobro čuti, da je neka stvar postavljena z močjo in si misli "aha, ko bom jaz velik t.j. ko bom tudi jaz imel dovolj moči jo bom uveljavljal tako kot jo sedaj moj očka". Tako nisi otroku čisto nič pomagal ampak si mu samo z vzgledom pokazal kako se narobe reagira.
Torej problem je njegovo uravnavanje čustev jeze, besa,... to pa je problem vseh nas. Enih bolj drugih manj. Pa kaj je drugega to, da otroka "nažgeš" kot ravno problem uravnavanja čustev s strani očeta. Kot pravim, tudi sam podležem takšni bližnjici. Čeprav otrok obljublja da bo priden se njegovo vedenje ponavlja, kot se ponavlja naše vedenje pri vzgojnih bližnjicah. Najljubše igrače nima, še knjigo in risanko mu vzameš pa ne bo imel niti tega. Kaj boš naredila če ti mali reče, Mami kar vzemi, kaj me briga, pa ne bom bral, gledal risanke. Cel sistem kaznovanja temelji na tem, da otrok x hoče imeti. Če se otrok temu x odpove nimaš nobene moči več, ker pa prej nisi bil čustveno z njim ampak si bil s tem x nad njim je kontakt z otrokom že davno izgubljen.
Torej ne kazni kot kazni ampak "družbeno koristno delo". Kaj pa je to. Ja v vašem primeru igranje s sestrico ipd. Ne da to nastane kot posledica ampak usmerjanje v skupne aktivnosti ne z namenom opravljanja aktivnosti ampak z namenom skupnega druženja in razvijanja odnosov - pa je lahko to tudi igranje človek ne jezi se.
Torej predlog je, ne otroški psiholog ampak skupna družinska terapija odnosov. Boš rekla, vedno pošilja ljudi na terapije. Ja, vsem bi prav prišla, le da pri enih problemi postanejo takšni da posanejo odnosi, brez te oblike pomoči, preveč problematični. Tam boste ugotavljali katere stvari povzročajo to jezo, bes in lahko še celo ugotovili da otrok izraža tisto jezo, ki jo npr. mama/oče potlači in misli da je skrita pred drugimi ali da je sploh ni.
Zapomni si, jeza, bes, tepež, vpitje,... to je vedno izraz nemoči (otroka, starša, šefa...).
|
|
|
|