patrino
|
IZVIRNO SPOROČILO: liliana
IZVIRNO SPOROČILO: oka
Govorim o času, ko se težave pokažejo. Učitelj je tisti, ki poleg staršev prvi zazna, da nekaj ne gre čisto po načrtu. In takrat je zelo pomemben odnos oz. pomembna je hitrost ukrepanja. Če se zanika se postopek samo vleče. Tukaj je največja težava. V prepoznavanju. Ko je odločba spisana, se vse nekako postavi na svoje mesto in je bistveno lažje. Tisti vmesni čas pa je ob napačnem ravnanju tako staršev kot učiteljev lahko hudimano naporen.
To je pa podobno, kot če pokličeš k zdravniku, ko ima otrok 39 stopinj vročine......običajno te odpravijo "počakajte tri dni, ker gre za virozo".....in v 95 % običajno gre za virozo.......v malem odstotku pa lahko gre za meningitis, ko je odločilna hitrost ukrepanja....
In tako je v šoli......učitelj in starš zaznata, da pri otroku ne gre vse po načrtu......v 95 % ne gre za motnjo.......ampak za lenobo, za nedelanje doma, za razvajenost......v 5 % pa gre recimo za motnjo.....
In v obeh primerih je starš tisti, ki otroka najbolje pozna, ki ve, ali je otroka pičil klop pred kratkim (zdravnik tega ne more vedeti) ali pa otrok res, navkljub obilno vloženemu trudu doma ob branju in pisanju ima velike probleme.....in dokler otrok ne dobi papirjev, tudi učitelj ne more obravnavati otroka drugače kot ostale otroke......prav tako kot zdravnik ne more postaviti diagnoze klopni menengitis, dokler ne dobi rezultatov raznih analiz......
Lili, sori, ampak zdaj ga pa že malo biksaš. Tu ni prave primerjave. V prvi vrsti zato, ker je dvig tel. temperature ponavadi trenuten, od danes na jutri ali še hitreje, težave otroka, ki ima motnjo niso kar tako od danes na jutri oz. iz ene na sto.
Vsak pedagog, ki to je tudi drugače in ne le na papirju, ponavadi otroka nekaj časa spremlja, opazuje, preizkuša, preverja, šele potem si ustvari neko sliko. Če je tako kot je treba, se o tem pogovori s starši, jih vpraša, če tudi oni kaj opazijo, jim po svoje svetuje, skupaj z njimi sestavi nek način dela, ki bi poskušal otroku pomagati. Če kljub temu zadeva ne gre na bolje, se ponavadi starše z otrokom napoti naprej do specialistov. Od pravih opažanj do specialista, pa je žal pot velikokrat dolga in trnjeva. Zato je veliko vzrokov. Včasih traja, da učitelj sploh opazi , da je z otrokom nekaj narobe, potem , so včasih motnje takšne, ki niso vedno tako zelo izrazite, potem je tu problem predstaviti zadevo staršem, če oni ničesar ne opazijo, potem je včasih cela večnost, da si starši priznajo in da začnejo kaj v tej smeri delati tudi doma....Spet se lahko stvar zalomi, če je učitelj zaradi svoje nestrokovnosti, preobremenjenosti itd...premalo pozoren in kljub opozorilom staršev da nekaj ne štima dolgo- predolgo, traja, da opazi, da je z otrokom nekaj narobe. In potem je tu žal pogost pojav, ko starš že pride z nekim sumom, da ima otrok neke težave, motnjo itd, pa ga pedagog v startu zabije, da je otrok drugače čisto vredu in nima nobene motnje, le lenoritis in premalo meja. Vsak primer je svet zase. Posebej in nedopustno pa ga zagreni in oteži, če zadevo nazaj vleče pedagoški delavec. Tudi starši nemalokrat zavirajo stvar, vendar jih je lažje razumeti, ker so tu zelo vpletena čustva, ko si ne priznajo, rabijo čas, da se sprijaznijo, da stopijo naprej- pedagog naj bi bil v tej smeri izobražen, podkovan in si ne bi smel dovoliti podajati diagnoz v smislu " vi ga samo navadite , da se bo učil, ...vsak otrok rabi meje...vaš otrok je zelo sposoben , vendar žal len in nezainteresiran, površen..."
Osebno sem mnenja, da pri takih primerih ni tako hud greh neizobraženost pedagoških strokovnih delavcev ( čeprav za svoje vseživljenjsko znanje in izobraženost v prvi vrsti pač skrbi vsak sam), ki jo tudi v tej smeri radi izpostavljajo, temveč ravno obratno. Preveliko učiteljev žal mnogokrat misli, da več ve, kot je to v resnici in otrokove težave in njegove probleme pri pouku radi naprtijo staršem in njihovi nekvalitetni vzgoji oz. nočejo priznati, da temu niso kos in da bi bilo dobro, da bi šli starši po nasvet h kakemu strokovnjaku, ki o tem več ve.
Ja, pa še to- učitelj lahko obravnava otroka drugače , tudi brez papirjev, saj je vendar človek in ne stroj. Marsikaj se da, če se hoče. Najbolj žalostno je to, da določeni otroci v bistvu zaradi svojih motenj niti ne bi rabili odločbe, le nekoliko več potrpežljivosti, človečnosti in razumevanja. Pa je žal pri tistih pedagoških delavcih, ki naredijo le tisto kar morajo,ne dobijo niti za vzorec, če jim starši ne prinesejo pildka z odločbo. Zato je dandanes tudi toliko odločb, ki učitelje praktično potisnejo in prisilijo v to v to, da se s tem malo drugače ukvarjajo.
< Sporočilo je popravil patrino -- 19.4.2014 21:18:01 >
_____________________________
felico ne estas mezurita en oro...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
. Da je otroke s pp potrebno vzeti take kot so in z njimi temu primerno delati. Če ti je to težko oz. če tega ne zmoreš kot starš ali kot pedagog, je treba vzroke v prvi vrsti poiskati pri sebi in ne na vrat na nos vsepovsod drugje ( neprimeren sistem, izobraževanje, ..) 
). In niti na kraj pameti mi ne bi padlo, da grem študirati matematiko, fiziko, kemijo... Meni je vse to kristalno jasno. In vse to okoli šolanja, pričakovanj staršev, sposobnosti... po mojem mnenju velja za vse. Ker ravno tako nedislektik, ki ni domač v jezikih verjetno ne bo šel študirati francoščine in nemščine, pač pa si bo poiskal tisto, kar ga veseli. In roko na srce, v tem primeru se nihče ne bo spraševal o njegovih zmožnostih. Vsakomur bo logično, da se je odločil za to, kar ga zanima. Jaz sem sprejela že svoje omejitve in hudimano nepravično bi bilo, da jih ne bi sprejela pri svojih dveh potomcih
