oka
|
IZVIRNO SPOROČILO: krfjolca IZVIRNO SPOROČILO: patrino Cvetačka , tako kot Lily, tudi ti potenciraš in pretiravaš do neke nerealne mere. Kje, sem napisala že v prejšnjem postu. Ne se tako smiliti sama sebi, ker še zdaleč nisi sama za vse. Ja verjamem, da je kar dosti dela z DSP- jevci, vendar , kot sem že rekla, ni vse na tvojih plečih. Ti si v bistvu zato tam. To je tvoj pedagoški poklic- v dobrem in slabem. In ne krivi sistema, ker ti ne rine v nos dodatna izobraževanja in ne plačuje dragih seminarjev v Portorožu in še kje. Dodatno se lahko vsak sam tudi izobražuje, seveda, če ima le voljo. V bistvu tu ni odvisno le od tvoje volje- to je tvoja dolžnost ki jo imaš kot pedagoški delavec. Ne moreš delati 40 let z istim nivojem znanja, ki si ga prinesla s faksa. Čista logika. Nihče ne more. In končno- če se nek neizobražen starš z muko prebija skozi strokovno literaturo in vse mogoče znanstvene raziskave, da bi malo bolje razumel težave svojega otroka in hkrati pomagal njemu, sebi in končno tudi tebi, potem je tudi tvoja osebna, moralna in končno službena dolžnost, da se izobražuješ in ne stagniraš. Niti malo se ne smilim sama sebi . Res je fenomen, kakšni poznavalci učiteljskega poklica ste ljudje. In vsakič, ko se pljuva po nas, nam očita ugoden delavnik in počitnice, in še kaj drugega - pa se potem kak učitelj oglasi in pojasni, da se tudi pri nas ne cedi le med in mleko, morda celo navede, koliko dela, ki ga ljudje ne vidijo, dejansko ima - pa hop po njem z očitkom, da jamra in se smili samemu sebi. Napisala sem le nekaj primerov prilagoditev, kot odgovor na vprašanje, ki ga je postavila oka. Hvala, ker si mi pojasnil/a glede izobraževanja, tega res nisem vedela prej. Sem mislila, da bom lahko 30 let delala po istih pripravah, vlekla plačo in hodila ob 12h domov. Jejhata, sem se uštela ... Še dobro, da obstajajo takšni forumi, da nas lahko drugi podučijo o našem poslanstvu In PS: Obožujem svoje delo in ga ne bi menjala za nič na svetu. Kdaj pa kdaj ga zagreni kak pogovor s starši, kakšna novica s strani ministrstva, pa morda kakšen takle stereotip s strani nepedagoškega sveta, ampak lej - greš v razred, se malo posmejiš z otroki, se spet spomniš, zakaj si pravzaprav učitelj - zaradi njih, in ne staršev, ministrstev in forumskih mnenj, in svet gre dalje. Kaj če bi se povrnili k prvotnemu namenu te teme: OTROK IN DISLEKSIJA. Nihče, vključno z vami učiteljicami (katerih poslanstvo cenim a ne poveličujem) ni napisal enega stavka o otrocih (no prva stran je še berljiva). NIhče ne napiše, kaj morajo otroci s specifičnimi učnimi težavami dati skozi. OTROCI! Ne starši, ne učitelji. Kajti roko na srce, naloga nas odraslih je, da otroke usmerjamo, jim pomagamo. Prvi zato, ker smo jih spravili na svet, drugi zato, ker ste se sami odločili za ta poklic. In drugačen tisk, zelen list namesto belega, ponoviti kak stavek dvakrat... Je to res tako težko, tako zamudno, moteče? Pa da ne bi spet skrenila. Otroci... Kaj vse mora prestati otrok, ki ima učne težave? Začne se z drugačnostjo. Preden se pride do neke diagnoze je otrok pred zidom, ki ga ne zmore preplezati. To vidijo sošolci, to vidi učiteljica in starši. Pa smo tam: sošolci znajo biti hudimano kruti, učiteljica trdi, da je otrok len, nezainteresiran. Doma se uči, dela dodatne naloge, ki ne zaležejo, ker so seveda neprimerne oz. izvajane na neprimeren način, starši se jezimo, silimo otroka, da dela še več. In vse je zaman, saj otroku to nekaj preprečuje, da bi na "naš" način dosegal zahtevane rezultate. Kako se počuti tak otrok pri sedmih, osmih letih? Bedno, nesposobno, prestrašeno... skratka okoli šole ga navdajajo samo negativna čustva. Potem se končno pride do diagnoze. Odnos učitelja se spremeni (ali pa tudi ne), sošolci na nek način razumejo, da je sošolec rahlo drugačen in se ga usmilijo do te mere, da ga ne zbadajo več. Starši in učitelji končno dobimo smernice kako delati, katere vaje izboljšujejo grafomotoriko, branje, računanje. In otrok dislektik? Ta ima še vedno goro dela. Drage učiteljice, ko greste ve domov in delate to kar pač v svojem prostem času delate, mora otrok dislektik narediti tisto, kar mu ni uspelo narediti v šoli, narediti domačo nalogo, narediti dodatne vaje, vaditi branje, ponoviti tekočo snov... In glede na to, da starši ne pridemo domov pred četrto uro popoldan (naša pomoč pa je tu nujna), da je snov iz razreda v razred bolj obsežna in zahtevnejša upam drage učiteljice, da razumete, da vaši učenci s PP sami opravijo večino dela. Upam, da razumete, da se otrokovo delo ne konča s šolskim zvoncem in narejeno domačo nalogo. Upam, da razumete, da so ti otroci pod pritiskom, ko je na preizkušnji njihovo znanje, da imajo veliko željo po znanju, željo po dokazovanju. Upam, da se zavedate, koliko takemu otroku (pa ne samo otroku z disleksijo, vsem otrokom) pomeni pohvala. Ali ni lep občutek, ko prilagodiš pisavo, namesto belega lista v tiskalnik daš zelenega in vidiš, da vse to prinaša neke rezultate? Je to res tako naporno, da mora biti predmet stokanja? Ali vam doseženi rezultati ne odtehtajo tega dodatnega dela? Mislim, da vam ga. Upam pa tudi, da vam je jasno (tako kot je jasno meni pri moji starševski vlogi) kakšen vpliv imate na otroke. Da lahko z enim stavkom otroku neznansko pomagate ali pa ga sesujete. Niti enega stavka s strani učiteljic nisem prebrala kako pomagati takemu otroku. Nobena ni zapisala kako naj starši doma še bolj pomagamo (v končni fazi se šteje, da imate ve bogato pedagoško znanje). Nobena ni dala enega samega predloga. Škoda. Ta debata bi lahko pomagala vsem. Polna je nekega teoretiziranja, zagovarjanja lastnih stališč, dokazovanja lastne vrednosti. Nobena pa ni za trenutek pomislila na otroke. Samo to koliko časa porabite za popravljanje testov, urejanje šolskega glasila, prilagajanje pisave, užaljeni izlivi... Sistem, ki vam je tako grozen... Sistem na srečo pomaga otrokom. Usmerjen je k temu, da tudi otroci z disleksijo obiskujejo osnovno šolo s svojimi vrstniki. In dokler je sistem naravnan tako, da otrokom pomaga je to dober sistem. Verjamem, da se vam sistem ne zdi pravičen oz. vam nalaga dodatno delo. Samo prosim nikar s takimi, da ne veste nič, da nimate nobenega izobraževanja. Če ne drugega imate na šolo sodelavko oz. sodelavca, ki ima naziv SPECIALNI PEDAGOG. Dva koraka stran je od vas in informacij, ki jih potrebujete. Imate knjige, obstajajo društva, ki prirejajo delavnice (tudi take, ki ne stanejo nič). Se pa strinjam, da je bedarija in bedastoča od sistema, da ni za vas organiziranega seminarja na to temo. Ni mi jasno, če so lahko na šoli organizirana predavanja o vzgoji najstnikov, o razvajenosti, prehrani..., ki so namenjena tako staršem kot učiteljem, da ne morejo organizirati enega seminarja o specifičnih učnih težavah. Resnično pa me zanima kako bi bil ta seminar sploh obiskan. V vsej tej kolobiciji niste v prvi vrsti pomembne ve, učiteljice, še manj je pomemben vaš delavnik (meni je popolnoma vseeno ali delate 4 ure, 8 ur ali 12 ur). Same ste se odločile za ta poklic, ki ima tako kot vsi poklici dobre in slabe strani. Otrok pa se ni sam odločil, da bo imel posebne potrebe. p.s. podpis pod vse poste od Patrino in Skuštrane... Da bi se le komu usedli v možgane.
< Sporočilo je popravil oka -- 17.4.2014 9:45:25 >
|