|
patrino -> RE: Neorganiziranost 11 letnice (15.4.2014 15:34:00)
|
IZVIRNO SPOROČILO: lily32
IZVIRNO SPOROČILO: patrino
Že v tej debati ne najdeš niti enega pedagoškega komentarja, iz katerega bi zavel občutek ljubezni do dela, do poklica, neko navdušenje in volja. Le zgrevanost, kritika v vsem , izgovori za neuspešnost- le pošten in iskren komentar v smislu, da bi se sami lahko bolj angažirali, da je v njihovih vrstah res precej takih, ki jim je čisto vse težko in so jim vsi ki štrlijo ven iz povprečka, trn v peti in le breme, da pa le ni za čisto vse kriv sistem in starši.
padrino, jaz obožujem svoj poklic in ga ne menjam za nič na svetu, ne prenesem pa tega, da nam ves čas nekateri mečete pod nos, da delamo »4 ure na dan«. Vse kar sem zapisala drži in nisem v ničemer pretiravala. Dejstvo je, da so se stvari minulih letih močno spremenile in da recesija še zaostruje zadeve, ker je varčevanje, ni novih zaposlovanj in ure podaljšano bivanje so sklestili na nulo. Šole te probleme rešujejo na različne načine in razmere na posameznih so tako zelo različne, kot so zelo različni delovni pogoji v različnih gospodarskih podjetjih. Pri nas je tako, da nam je ravnateljica razdelila ure podaljšanega bivanja, varstva vozačev, interesnih dejavnosti ipd., da z njimi prinašamo noter ure, ko smo doma med šolskimi počitnicami in zato dejansko delam vsak dan od 7.30 do 14.00.
Stalno se izobražujem in prebiram različno literaturo, se posvetujem s šolsko psihologinjo in defektologinjo. Paleta otrok s PP pa je obširna, od 4 razredov, ki jih poučujem, je le en tak, v katerem ni nobenega, v ostalih od 2 do 4. Vsak izmed njih je eno uro na teden pri defektologinji in ostale pri meni v razredu. Delo v razredu in preizkuse znanj prilagajam tudi tem otrokom.
Ko sem učila še na srednji šoli, sem imela dve gluhi dijakinji, nista imeli nobenega spremljevalca, le enkrat na teden eno uro s specialistko iz Zavoda za korekcijo sluha in govora. V njunem primeru moram iskreno povedati, da mi zapisana literatura ni dosti pomagala, je bil pa prekrasen seminar v prej omenjenem zavodu v Ljubljani, kjer sem dobila prave napotke za delo in presrečna sem bila, ko smo s skupnimi močmi spravili pod streho poklicno maturo oz. maturo.
Lily kako obožuješ svoj poklic je pač tvoja stvar. Iz prebranih tvojih komentarjev tega oboževanja pač ne zasledim, prej nasprotno. Pa to nima veze. Bistvo je to, da resnično pretiravaš. Nihče ne pravi, oz. vsaj jaz ne , da delaš vsak dan 4 ure, ker je pač logično, da tu in tam potegneš dlje ali prideš prej. Na tretjo potenco pa pretiravaš ti, ker praviš, da vsakodnevno delaš od 7.30 do 14.00. To kar praviš, da je pri vas uvedla ravnateljica zaradi recesije v zadnjem času, ni nič novega, saj se to dela povsod. Ne le pri vas in ne le v zadnjem času. Tako je že leta. Vendar ne moreš trditi, da vsakodnevno delaš v OPB- ju ali v varstvu vozačev itd. To delaš občasno ko prideš na vrsto ali ko je potrebno nadomeščanje in ne vsakodnevno. To sem delala tudi jaz in to delajo tudi drugi. Vendar ne vsak dan. In to delaš ( to sem že prej napisala) samo zato, ker ti manjka ur, ker si preveč prosta med vsemi mogočimi počitnicami, in imaš premalo dopusta da bi vse to pokrila. Logično je, da moraš vsake toliko časa potegniti " celih " 7 ur, ker pač ure , ki jih dobiš plačane, moraš nekako oddelati. Ne bi se obesila nate, vendar zadeve zelo dobro poznam iz lastnega vidika in prav tako poznam kar nekaj tebi podobnih, ki jim je muka ježeva, ker morajo biti tu in tam v službi 7 ali 8 ur, ko pa so med počitnicami toliko doma, pa nikogar ne vidiš, da bi se ponujal. da bi šel v službo.
Delo, ki ga opravljaš s svojimi učenci je tisto za kar si se šolala. Nihče ne zahteva od tebe , da delaj v proizvodnji, na kmetih ali kje podobno. To si si izbrala. Kot praviš , svoje delo obožuješ. Osebno se mi ne zdi tako hudo, kar opisuješ in ima marsikatera še veliko težji križ. Lahko ti povem, da je v razredu moje najstarejše od 21 otrok 9 otrok z odločbami in prilagoditvami. Tudi tam učitelji prilagajajo delo , vendar tako kot ti tudi oni tega ne delajo sami temveč v dogovoru s pedagoginjo, starši, učitelji dsp-ja....Prilagoditve so opisane v vsakem individualnem planu in je vse kar moraš delati to, da se jih držiš. Če ti je delo v užitek, to ne bi smel biti problem. Tvoje poslanstvo je namreč v tem, da poučuješ otroke. Takšne in drugačne. Nihče ne pravi, da je enostavno. Toda noben poklic ni enostaven. Če pa potenciraš probleme in delaš svoje delo še bolj zateženo kot je v resnici, je pa po moje potrebno malo razmisliti, če se čez nekaj časa sploh vidiš za katedrom.
|
|
|
|