patrino
|
Mislim, da je vsaka odvisnost huda in, da je nekako večina teh odvisnosti znak naši čustvenih težav, stresa, problemov,strahov, ki jih nekako doživljamo, jih namerno ali nenamerno tiščimo v sebi in se jih po drugi strani skozi različne odvisnosti želimo znebiti. Sama k sreči teh težav s prehranjevanjem nimam. Imam, pa tako kot prav vsak od nas pač drugačen ventil za sproščanje svojih stresnih težav. Imam pa že od otroštva kolegico, ki se že od pubertete bori z bulimijo in anoreksijo. Že leta živi v partnerskem odnosu v katerem so se jima rodili 4 otroci. Svoje " odvisnosti" se ni nikoli čisto znebila, še posebej izražena pa je bila v vsaki njeni nosečnosti. Že brez nje, je njej bulimija predstavljala nek ventil za sproščanje in reševanje strahov, v nosečnosti, pa vsi vemo, da smo še bolj občutljive. Malo nagajajo hormoni, malo je odvisno od karakterja in okolja, kako doživlja-š svojo nosečnost in spremembe v povezavi z njo. Sama lahko mirne duše priznam , da nisem bila rada noseča. To moje spreminjanje telesa mi ni bilo niti malo všeč. Resnično bi najraje vriskala da sem se po porodu rešila mojega velikega bauha, ki me je oviral pri gibanju, in vsakdanjih opravilih. Ker sem po naravi zelo fizično aktivna, neodvisna in hiper mobilna, sem bila v zadnjih mesecih res kar nesrečna. Vendar sem se k sreči znala potolažit in zamotiti z mnogimi drugimi zadevščinami. Če se vrnem h kolegici, ki ima podobne težave. Sama sem ji enkrat užaljeno rekla, zakaj ne pride k meni, ko ima skrbi in težave, namesto, da objema wc školjko. Pa se je smejala in rekla, da so njene skrbi včasih tako globoko skrite v njej, da jih še sama ne zazna oz. jih njeno telo prej in odreagira pač tako . Pravi, da jo v nosečnosti vedno skrbi za dete, za to, ali bo sposobna biti dobra mati, ali bo sploh lahko še kdaj lepa ob vsem tem nosečniškem spreminjanju...Da ji nekako v večini primerov ne pomaga niti to, da jo pohvali partner, da se komu zaupa, da prepričuje samo sebe. Je pa res , da se ob " dobrih" dnevih zatrdno odloči, da bo ob naslednjem napadu bolj samozavestna in trdna. Včasih ji to uspe, večkrat ne. Ko jo takole opazujem, vidim, da je stanje bolj umirjeno, ko je nosečnost mimo. Očitno ji res največ stisk in stresa povzroča to njeno telesno spreminjanje v nosečnosti. Verjetno je veliko pač na tem, da se moraš imeti rad. Na zunaj in na znotraj. In če si že telesno nisi všeč, si si težko všeč po duši. Ljudje smo pač še vseeno precej vizualna bitja. V bistvu ti ne znam pomagati. Napisala sem le svojo izkušnjo, kot opazovalec človeka, ki ima podobne težave kot ti. Mogoče včasih pomaga tudi to, da se ne počutiš tako samega s svojimi težavami. Mogoče je del pomoči tudi to, da se zaveš, da tam nekje na drugi strani mavrice nekdo doživlja podobne stiske kot ti in da nisi ti neko vesoljsko bitje, temveč le eden izmed posameznikov s stisko.
_____________________________
felico ne estas mezurita en oro...
|