ronja
|
Rada imam svoj trebušček in seveda še bolj škratka ki je v njem, nekako pa se ne morem sprijaznit s tem, da bi se redila.
Mogoče boš lažje gledala na spremenjeno postavo, če si boš rekla, da otroček raste. In če boš dojila, bodo zaloge tudi šle. Ni treba, da se zrediš za 30 kil, seveda, ampak v normalnih mehah pa je to narava naredila za potem, ko dojiš, ker takrat res težko poješ toliko, da ne bi hujšala - čeprav poješ več kot 2 odrasla moška (vsaj moje izkušnje so take, smo pa različni, vem).
Skrbi me to vdajanje prenažiranju, ko se ne morem ustavit, ko mi nekaj v glavi reče, lahko požreš karkoli želiš itak bo šlo samo od sebe ven.
Ja, to pa gotovo ni najbolj ok. Kadar se dobiš s to mislijo, se ustavi. Enostavno, če ti jo uspe ulovit (pa bodi pozorna nanjo), takrat z naslednjim grižljajem počakaj. In potem si naštimaj toliko, kot se ti zdi ok, da poješ. Tako kot si recimo sladkornice morajo vse tehtat in računat, lahko podobno narediš ti, samo da ni tako rigorozno in da lahko zbiraš širši spekter hrane. Si rečeš: evo, tole bo dovolj za zajtrk. Tisto poješ, potem pa če si še lačna, počakaš 5 minut, spiješ sadni čaj in se iskreno vprašaš: sem res še lačna, ali bi rada samo eno drugo praznino drugega napolnila ali preusmerila pozornost od skrbi,...?
Vem, da ni isto, ampak mogoče ti pomaga, ker je podoben sistem: sama sem veliko bolj lačna, kadar študiram kaj, preden "padem not", ker se mi ne da, pa si potem telo zmisli raznorazne bedarije, kaj vse je treba, da ne bi bilo treba sedet pri miru in delat. Kadilci rabijo cigaret, ko se skregajo s šefom, kadar rabijo pavzo, itd... telo se nauči in pošlje impulz, ki mu da to, kar rabi: pavzo, mir, karkoli. Možgani so zviti in nadomestno vedenje staro precej več kot ljudje...
Kadar nič ne ješ, se spomni na malega in si reči: ej, moj škratek je lačen, danes ni še nič jedel! moram ga nahranit. In kot bi nahranila dete, nahrani sebe, da dobi on hrano. Razumem, da ti ni za jest, če ti ni slabo, kadar ne ješ. Pri meni je trajalo, da sem ugotovila, da v nosečnostih ne postanem normalno lačna, ampak mi postane samo še bolj slabo. In da moram jest takrat, kdar mi rata še bolj slabo. Najprej sem mislila, da kadar ti je ful slabo, najboljše da ne ješ kaj dosti... Pa mi je bilo potem samo vedno bolj slabo... V nosečnosti je vse obrnjeno:D.
Lepi si na koledar škratke za vsak obrok in poizkusi, da bi vsak dan bili vsaj 4je škratki:). Potem tudi ne boš toooliko pojedla. In si naštimaj, koliko misliš, da bi bilo prav pojest (lahko ti tu pomaga še kdo drug, če so ti zaradi bolezni normalne količine nejasne - baje naj bi se zdelo puncam dostikrat ena mala reč ogromno) in tisto pojej, če hočeš več, se ustavi, ko se zalotiš in počakaj 5 minut in ta čas božaj trebušček in misli na škratka. "Evo, škratka sem nahranila. Če bom žrla še več, bom bruhala in škrat ne bo dobil vseh hranil" (saj si kar vzamejo, boš prej ti čisto švoh, preden se bo njemu kaj poznalo, ampak ti bo pomagalo, če si boš tako rekla - ker zanje smo pripravljene naredit mal več kot zase;).
Vso srečo! Poznam nekaj punc z različnimi motnjami hranjenja in vem, da to ni enostavna bolezen, kjer bi vzel tableto, pa bi bilo ok, zato ne bi rada pametovala, bi ti pa rada kako pomagala. Kako so se ženske s tem spopadle, je različno. Ene so doživele kak aha in je bilo to to, ene se še borijo, ene so samo počasi s samodisciplino spet začele jest...
Malo ti lahko pomagajo mali triki, največ pa občutek, da si taka kot si, čisto dovolj dobra, kar je očitno, glede na to, da si te je nekdo zelo fajn izbral za mamo svojih otrok, ne?
Vso srečo!
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
bolj bi bilo pravilno, da začne z zdravljenjem čimprej.
. Mogoče bo res, ko bom dobila v roke svojega škratka, vse izginilo v pozabo ali pa ostalo na tisti minimalni stopnji. Motnje hranjenja se namreč težko dokončno pozdraviš.
V vsej zaskrbljenosti, sovraštvu same sebe, žalosti,... sem pozabila na najbolj preproste načine, ki so mi že pomagali k bolj normalnemu življenju. Res ti hvala, da si me spomnila na to in mi dala ideje kako naprej. Vsekakor se jih bom držala.
Verjemi, da imam podporo in to veliko, predvsem od partnerja. Sigurno pa name vpliva tudi to, da sem doma na bolniški in ne upam niti v trgovino, ker se bojim, da bo naokoli prišla komisija. Ne živim v mestu, ampak zelo na samem, zato sem odvisna od obiskov, ki so redki ( službe, otroci,... ). Ko imam kakšen pregled pa vedno izkoristim in koga obiščem. Imam dovoljenje za sprehode in sem veliko v naravi, razen če dežuje, potem sem sama med štirimi stenami. Nedelje pa izkoristim, vedno se kam odpraviva, seveda pa me vedno skrbi, da bi me kdo iskal. Če bi bilo le možno ne bi bila na bolniški, ampak v službi kakršno imam ne morem funkcionirati s svojimi slabostmi, bruhanjem in bolečinami v ledvicah.
