RE: v hiši živimo tri generacije...100% nadzor

RE: v hiši živimo tri generacije...100% nadzor (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi

Sporočilo

tehnofil -> RE: v hiši živimo tri generacije...100% nadzor (23.7.2013 13:41:10)
IZVIRNO SPOROČILO: lunica86 ...postavile meje oz. dosegle da naprimer tašča ne hodi več v vaše stanovanje. ...Upam da sem razumljivo napisala. Ne bi želela biti nesramna rada bi ji na lep način dala vedeti, da si želim malo zasebnosti. Kako ste ve to rešile? Je kak trik? Ja je. Reče se mu komunikacija. Če se s kom pogovarjaš se lahko z njim vse zmeniš. Seveda pa je prav da tudi ti vedno trkaš in čakaš pred vrati za "naprej" ko vstopaš v njihov del. [sm=smiley36.gif] Prijatelj je, ko se je oženil in preselil k njenim staršem v gornje nadstropje, prvi dan dal bunko namesto kljuke. So bili užaljeni ampak so si vsi prišparali veliko jeze in slabe volje.

Polona31 -> RE: v hiši živimo tri generacije...100% nadzor (23.7.2013 13:58:34)
IZVIRNO SPOROČILO: tehnofil Prijatelj je, ko se je oženil in preselil k njenim staršem v gornje nadstropje, prvi dan dal bunko namesto kljuke. So bili užaljeni ampak so si vsi prišparali veliko jeze in slabe volje. Da bi jaz kaj takšnega naredila, bi bila vrata kmalu v koščkih, ker...po besedah moje mame...v NJENI hiši ne bo NIHČE zaklepal vrat pred njo. Če bo pa kdo to poskusil, bo vrata zasekala. No sedaj pa je v hiši veliki cca 250m2 sama in NIHČE ne zaklepa vrat in ima celo hišo lahko samo zase!!!!

biba83 -> RE: v hiši živimo tri generacije...100% nadzor (29.7.2013 21:24:44)
Jaz bi pa povedala, da se tudi sama s svojo družino, ki prav tako živimo sicer pri merni v zgornjem nadstropju, počutim tudi nadzirano in pod kontrolo. In to samo zato, ker moja mama mene vidi še vedno kot majhno šmrklo, ki ni sposobna skrbet za svoje otroke. No, glede na njeno obnašanje do nas, se ji pa nič pametnega ne piši, ker bomo kmalu postavili svojo hiši...no in takrat pa si bo tudi ona lahko delala kontrolo nad sabo in ne več nad nami... Srečo mam da me partner podpira in da imava iste cilje - it na svoje in to čimprej, čeprav pričakujemo že tretjega otroka. Radi bi imeli svoj imir in nič drugega...samo pač nimamo sreče, ker sma še mlada pa nama evri pač ne letijo v denarnici kar iz zraka ampak jih krvavo služima...zato pa ta naša osamosvojitev na žalost traja in traja... Ampak z jasnim ciljem! Vedi da v tem peklu nisi sama - jaz sem nekaj časa mislila, da je samo pri nas tak, pa ni res...ko se začneš v službi s kom pogovarjat...o tem govori vsak, ki si je kdaj izkusil živet pri svojih starših, ko je dobil svoje otroke...staro in mlado pač ne gre skup... To je to!! Vso srečo ti želim, sploh pa da bi te partner bolj podpiral!

kalbo -> RE: v hiši živimo tri generacije...100% nadzor (31.7.2013 10:31:43)
Veš, če ne premoreš odločnosti, da jasno in glasno poveš svojim staršem, da nisi več otrok oziroma šmrkla, potem po eni strani si še vedno šmrkla. Redki starši dojamejo, da so njihovi otroci odrasli brez odločnega buma po glavi. Prej narediš to, bolje je zate, pa če živite pod isto streho ali pa ne. Ta bum je del odraščanja.

AKP -> RE: v hiši živimo tri generacije...100% nadzor (31.7.2013 10:53:49)
Podpis pod Kalbota. Se da zelo lepo naredit red okoli tega. Pri prvem otroku sem bila stara 17 let in so mi vsi hoteli solit pamet od tašče, mame, babice. Pa sem vsem že takoj na začetku pokazala [sm=grrr.gif] in naredila red. Moj me je pri tem podpiral in sva vsak poskus vmešavanja že na začetku zatrla. Čisto vsem sem povedala, da je to moj otrok in se bom sama odločila kaj je vredu in kaj ne. So me od začetka malce čudno gledali, potem pa kar hitro dojeli da mislim resno. Pa sem bila samo 17 letna šmrklja.

sannndra -> RE: v hiši živimo tri generacije...100% nadzor (22.9.2013 19:56:11)
IZVIRNO SPOROČILO: kalbo Veš, če ne premoreš odločnosti, da jasno in glasno poveš svojim staršem, da nisi več otrok oziroma šmrkla, potem po eni strani si še vedno šmrkla. Redki starši dojamejo, da so njihovi otroci odrasli brez odločnega buma po glavi. Prej narediš to, bolje je zate, pa če živite pod isto streho ali pa ne. Ta bum je del odraščanja. Se strinjam![sm=smiley1.gif]

dasha22 -> RE: v hiši živimo tri generacije...100% nadzor (24.9.2013 9:14:14)
Problem je, ker se generacije toliko razlikujejo-kar je logično, ampak nekateri stari so pa mal preveč zakomlicirani. Bojijo se za tisto zemljo kot da jo bodo v grob nesli. Pri nas živi naša družina zgoraj, stari pa spodaj, pa čeprav se mi ne gre za to da bi mi dal pisat, ne, gre se za zaupanje-ti boš to hišo urejala naprej, ne pa da še vedno vse glavne odločitve nosi oče. In zato ter zatakih razprtij mladi trpimo in se jezno gledamo, namesto da bi se zmenili. In potem pride občutek, da nisi dovolj dober, oni pa vsemogočni, ker so si pri 23-ih na kredit lahko zezidali hišo,, senik asfalt dovoz in še kaj. Kje naj mladi brezposelni danes dobimo denar za to? Starejša generacija ne razume.

Poka -> RE: v hiši živimo tri generacije...100% nadzor (25.9.2013 14:01:43)
Jaz pa po eni strani razumem starše, da so takšni do svojeg apremoženja, ker vem, da ko sva sama gradila, da ni bilo lahko. Ne vem, če so vsi na kredit gradili takrat, veliko že v tistih časih, ampak ne vsi. Npr. jaz vem da se počutim do te svoje parcele in hiše zelo zaščitniško, ker ni bilo lahko tega naredit pri tridesetih, brez kakršnekoli pomoči staršev, niti fizične, zaposlen je pa bil v bistuv samo moj partner, pa še to ne z ne vem kakšno plačo, jaz pa sem bila ali nisem, trneutno npr. spet nisem... Zato npr. vem, da ko bom imela otroke, da jih bom vzgajala z zavestjo, da to ni njihovo in tudi nikoli ne bo ind a naj sami poskrbijo zase, moja naloga bo samo, da jih naučim kako naj poskrbijo zase. Hiša, ko bova starejša, se bo prodala in si bova plačala nego, dom itd... Potreba po nadzoru, to je pa po ojem nekaj naravnega pri starših - sploh ne vem, kako laho to prenašate, sama sem se uprla že v pubeteti, ker ima moja mama nadpovprečno potrebo po tem, niam pa sama nadzora nad svojim življenjem. In sem šla kar hitro od doma, prišla nazaj za en teden, sem mislila ostat kako leto, pa sem se hitro spokala nazaj že po enem tednu, ker tega ni možno zdržat. Brat je tudi redko doma, star je 24 in je mama zadjič rekla, da ji je žal da ni doma ali pa da bi prodala hišo in se preselila v kraj, kjer jje on, ker ga tako sploh ne more imet pod nadzorom... Mislim WTF, polnoleten je že 6 let? Kr mravljinci so mi šli... Sam vseen - če bi midva bila pri nas doma, pa vem da mama ne bi hodila v najino sobo... Ko se enkrat obločiš in deliš hišo, nimaš kaj delat v stanovanju od drugega. Niti nimaš vstopa v sobo najstnika, če ti ne dovoli.

patrino -> RE: v hiši živimo tri generacije...100% nadzor (25.9.2013 14:51:19)
Zato npr. vem, da ko bom imela otroke, da jih bom vzgajala z zavestjo, da to ni njihovo in tudi nikoli ne bo ind a naj sami poskrbijo zase, moja naloga bo samo, da jih naučim kako naj poskrbijo zase. Hiša, ko bova starejša, se bo prodala in si bova plačala nego, dom itd... Kaj ko bi vse to napisala takrat , ko boš res imela otroke, računi brez krčmarja so velikokrat res računi brez krčmarja oz. človek v teoriji brez osnove lahko naloži do neba, v reali pa je stvar mnogokrat drugačna.[sm=smiley2.gif]

LuLu -> RE: v hiši živimo tri generacije...100% nadzor (25.9.2013 14:59:23)
IZVIRNO SPOROČILO: Poka Zato npr. vem, da ko bom imela otroke, da jih bom vzgajala z zavestjo, da to ni njihovo in tudi nikoli ne bo ind a naj sami poskrbijo zase, moja naloga bo samo, da jih naučim kako naj poskrbijo zase. Hiša, ko bova starejša, se bo prodala in si bova plačala nego, dom itd... Mogoče pa ne bo težko. Ne vem zakaj bi si otrok lastil premoženje staršev. Ko umrejo se po zakonu razdeli, če kaj ostane, ...dokler so živi pa se ve kdo je lastnik.

patrino -> RE: v hiši živimo tri generacije...100% nadzor (25.9.2013 15:15:01)
IZVIRNO SPOROČILO: LuLu IZVIRNO SPOROČILO: Poka Zato npr. vem, da ko bom imela otroke, da jih bom vzgajala z zavestjo, da to ni njihovo in tudi nikoli ne bo ind a naj sami poskrbijo zase, moja naloga bo samo, da jih naučim kako naj poskrbijo zase. Hiša, ko bova starejša, se bo prodala in si bova plačala nego, dom itd... Mogoče pa ne bo težko. Ne vem zakaj bi si otrok lastil premoženje staršev. Ko umrejo se po zakonu razdeli, če kaj ostane, ...dokler so živi pa se ve kdo je lastnik. Zelo redkokdaj pride avtomatsko do tega, da si otrok lasti hišo, ki so jo postavili starši, ne da bi v bistvu v zvezi s tem tudi sam krepko vlagal vanjo. Če ne finančno pa s trudom in garanjem. Veš, marsikdaj sem videla, ko so ljudje zatrjevali, da bodo šli v dom , ko ne bodo več mogli skrbeti zase. Potem pa so začeli počasi pešati, za urejene in opravljene zadeve okrog hiše, pa so bili velikokrat zaslužni prav otroci. In ko je prišlo do točke, ko naj bi šel lastnik hiše v dom, se je ponavadi izkazalo, da so v samo hišo in kar spada zraven, kljub temu, da niso lastniki ,vložili ogromno truda, volje, in nemalokrat tudi denarja. Poleg tega pa še krepko pomagali in skrbeli za lastnika. In potem se lastnik odloči, da bo prodal, čeprav v resnici okrog hiše in na njej sami že leta ni nič mignil in vložil vanjo. Pravno in zakonsko jo lahko kar tako proda, če otroci nimajo dokazil o vlaganju v nepremičnino. Kaj pa je pravilno iz moralnega vidika, je pa druga stvar. veš, ni vse le črno in belo.Kot da je v eni sapi lastnik nepremičnine čisto neodvisen, nepotreben pomoči, aktiven in sposoben živeti sam in skrbeti za svoje zadeve, naslednji trenutek pa ves betežen in pripravljen iti v dom. So tudi taki primeri, vendar je veliko večkrat tako, da v mladosti ljudje na vse kriplje pametujejo, kako bodo naredili v starosti, pa se žal velikokrat obrne drugače. Malo je takih, ki živijo po sistemu, ki si ga je splanirala Poka. Ko pride na vrsto dom za ostarele, jih je velika večina negativno nastrojenih in prav radi pustijo koga, da živi v njihovi hiši, samo, da jim ni treba tja.

mate0ja -> RE: v hiši živimo tri generacije...100% nadzor (25.9.2013 15:26:10)
V taki družini sem živela dokler nisem šla na svoje in lahko govorim o lepih ali zelo grdih situacijah. Moji starši so se naselili v zgornji etaži pravkar Z LASTNIMI ŽULJI narejeni hiši. Z velikimi črkami napisano zato, ker je bil to večni problem. Stara starša sta bila prepričana, da zato, ker sta na kup zložila cegle in vgradila okna, lahko odločata o usodi mlade družine. Če gledam zgodbo iz pozitivne ali iz negativne plati, je moja mami ena velika žrtev naše družine. Z največjim spoštovanjem in ogromno mero potrpljenja že petintrideset let živi kot zapornik. Vsa leta mojega otroštva je bilo treba poročat kje smo, kaj počnemo, kdaj pridemo, ko smo bili doma pa je bilo ogromno stvari, ki so jih drugi imeli ali počeli mi pa nismo smeli, ker so stari starši odločali kaj in kako bomo živeli. Oče je bil vedno bolj leteč in je bil redko doma, zato nikoli ni razumel kako je živeti pod takim nadzorom. Njemu se ni zdelo popolnoma nič sporno, da je treba gestapu javljat vse podrobnosti in spraševat za dovoljenje za čist osnovne zadeve. So bili trenutki, ko je bilo moji mami dovolj in se je postavila zase in za svoje otroke. In takrat je bilo nakaj blaženega miru, sicer zgolj navideznega, ker smo vsi vedeli, da je ta mir zgolj posledica nesoglasij in se spet nihče ni dobro počutil. No pri nas je bla še ena specifika in sicer da nihče razen babice in dedka ni nič dovolj dobro naredil. Oziroma še bolje povedano, nihče ni smel nič narediti, ker itak ne bi naredil dovolj dobro. Potem se je prepir pozabil, razčistilo se ni nič in spet je bila navidezna sinhronost v hiši. Stara starša sta dosegla svoje, mami se je spet zaradi ljubega miru uklanjala njihovim željam. In jaz sem bila najsrečnejši človek, ko sem šla študirat. Na začetku sem cimrom poročala kam grem in kdaj pridem. Še dandanes pade marsikatera šala na račun tega [sm=smiley36.gif], ampak zame je bila ta selitev tako, kot bi me spustili iz zapora. Počasi sem se privajala temu, da se mi ni treba nikomur zagovarjati kaj počnem, kdaj pridem.... In živim v najemniškem stanovanju, zaprem vrata za sabo in imam mir. Nihče se ne vtika v vzgojo otrok, nihče se ne zgraža, če pridemo ob pol desetih z otroci domov, nihče ne odreja kako moramo hodit po stopnicah in kakšne zavese morajo viseti na oknih, nihče se ne jezi, če se ob enajstih zvečer režimo in nihče ne preverja kdo je prišel na obisk in koliko časa se je zadržal. Stari starši so še vedno živi. Razmere doma so se malenkost ampak res malenkost spremenile. Mami se ne ozira več na njihove želje in pripombe in ne poroča več kje se giblje. Babica pride včasih preverit kaj dela in zakaj ni prišla na kavo in surlasta odide, če se ji mami pove, da se ji pač ne da in da ima pravico svoj čas porabiti po svoje. Ampak na moji mami je vse skupaj pustilo posledice. Tako da sem tudi jaz mnenja, da živimo samo enkrat in nima smisla, da najlepša leta podrejamo zahtevam in željam drugih. Poskušaj se postavit za par desetletij naprej. Takrat boš delala obračune sama s sabo in ne si privoščit, da si boš želela, da bi bilo vse drugače, ker časa ne boš mogla zavrtet nazaj.

Radenska_ -> RE: v hiši živimo tri generacije...100% nadzor (26.9.2013 12:50:46)
Uf. Sem prebrala celo temo in sem vesela, da je pri nama tako kot je. Imela sva možnost živet pri njemu. Njegovadva sta res super - vsaj jaz moram rečt da jsta tast in tašča sanjska(ampak večina vas piše da se to pri skupnem življenju spremeni... [sm=smiley36.gif]) no jaz sem bila tam samo za vikende več let, pa moram rečt da v vseh letih ni prišlo do nobenega nesoglasja. K sreči so finance dopuščale gradnjo, tako da sva na svoje. Zelo blizu mojih (ajde, 5 min peš), od njegovih pol ure z avtom. Mojadva imata podobne izkušnje kot avtorica teme (moja starša), zato sta popolnoma nevsiljiva. K najinim staršem hodiva midva na obiske, oni k nama niti ne, razen če ne povabiva, pa še to moram pri svojih res vztrajat da prideta (ker se nočeta vsiljevati in vmešavati), tako da večinoma midva hodiva k njim. Jaz dostirkat med tednom, ker sta blizu, on pa tudi 1-2x k svojim. Mislim da bi enkrat pač slej ko prej znorela v skupni bivalni enoti - ker imajo čisto vsi svoje fore, tako mi mladi, kto naši tastari, tako da je družin kjer res ni popolnoma nič nesoglasij in nič vtikanja izredno, izredno malo. Osebno ne poznam nobenih, ki bi se super razumeli. Najina situacija je, kot sva ugotovila, idealna. Z vsemi se super razumeva, moji so dovolj blizu da bodo lahko poskrbeli za vnuke - če bo njihova želja, ali pa pomagali...Že zdaj pomagata, mami mi dostikrat da kosilo za s sabo, ali pa kakšne omake itd...Pa tko če kaj rabim pomaga, enako pa jaz njej oziroma njima. Varianta da bi midva živela doma bi bila pri mojih starših izključno začasna - nikoli nista želela da ostanem doma. Dolgoročno sta želela da imam svoj mir in svojo srečo. Na začetku nisem razumela, zdaj pa se mi zdi prav tako. Glede avtorice teme, jaz lahko rečem samo to da meni bi se zmešalo, ker sem po karakterju dominantna oseba in se niti podrazno ne bi mogla prilagodit tako kot si se ti že. Dvomim pa, da se bo tvoje trpljenje kaj kmalu ustavilo...Če si pripravljena čakat...le. Ampak za svojo srečo imaš to življenje in vsak dan je nova priložnost. Če pač to pomeni, da moraš zaključit odnos z očetom svojih otrok za ceno svoje sreče - daj. Na začetku bo hudo, potem bo lažje. Mene bolj pri vsem skupaj moti to, da mora biti vse po njegovo. Pravzaprav si se v tej situaciji samo ti prilagodila on pa prav nič.

Stran: << < Prejšnja stran 1 2 3 4 [5]