ampak poraja se mi dvom - ali je dejansko jezna name ker me manj vidi in to izraža z jezo, me testira, če jo imam še vedno rada.

pridi me stiskat da bojo rebrca popokala!"

Včeraj sem govorila z vzgojiteljico, povedala mi je, da je vse bp, da pa veliko govori, da me pogreša. In da ne bo pomote - pridem v vrtec ob 15h in sem cel dan z njo.

IZVIRNO SPOROČILO: SSJ007

Kalbo: hvala za odgovor, zdi se mi pa zelo grdo obsojati, da smo sami nekaj zakuhali, da ne sprejemamo odgovorno in da ne sankcioniramo histerije. Preberi še enkrat pozorno kaj sem napisala. Ne gre se niti za ljubosumje, ampak za to, da poskušam razumet, kaj se z otrokom dogaja. Ravno zato, da ji lahko ponudim tisto, kar ji manjka in ne da ji poskušam odvzet očeta. In lahko povem, da se ne sovražimo med sabo, smo sposobni it vsi skupaj na kavo, v vrtec na predstavo in imamo normalne odnose. Ne kregamo se zaradi gat ponoči niti nikoli ne govorimo grdo čez ostale. In moj partner ni pritiskač ampak večji oče otroku kot njen biološki oče. Gre se za to, da je en 4 letnik v stiski in ji želim pomagat. Tvoj nasvet mi sicer ne koristi prav dosti, hvala vseeno za čas in trud, priporočam ti pa malo bolj spoštljiv odnos do ljudi kot si ga pokazal. LP

IZVIRNO SPOROČILO: SSJ007

Računam še na kak komentar, kritiko, vprašanje, izkušnjo, ne šparat besed:)

Razlika med mano in vsemi vami je pa to, da je ona ob sredah in vsak drug vikend drugje. Nimamo časa, da nadoknadimo vse kar rabimo, da zadovoljimo potrebo po ljubezni.

IZVIRNO SPOROČILO: ronja


Vse tiste knjige in vsa teorija je že fajn, ampak v prvi vrsti poslušaj srce - če ti pravi, da ji je hudo, res hudo, ne da pač izsiljuje in probava meje, potem se odzovi na njeno stisko. Otroci ne pričakujejo, da bomo vedno vse rešili, neverjetno dobro znajo razumet, da česa tudi ne moremo rešit. Jim pa ogrooomno pomeni, če se z njimi pogovorimo, da VEJO, da vemo - da čutimo z njimi, da se zavedamo problema in da tudi če ga ne moremo rešit zdaj, bomo pozorni, če se bo to dalo kasneje,...

Sam se sicer za pozen prihod v vrtec nebi opravičeval, bi pa rekel, da tud meni ni to všeč, samo tako je, ker je treba hodit v službo, da lahko živimo. Pri meni to vedno pali.

IZVIRNO SPOROČILO: SSJ007
Z njenim očetom sva ločena od njenega 10. meseca in ves čas je imela kljub zame zelo težki preizkušnji redne stike z njim. Dogovorjena sva, da jo vidi dvakrat na teden popoldne in vsak drug vikend, naj povem pa, da se ne držimo tega kot pijanci plota in se sproti dogovarjamo in prilagajamo.

Priznam, da sem se jaz zelo težko sprijaznila, da ne morem preživeti z njo celega in mirnega otroštva, ker jo močno pogrešam, ko je ni in ker mi nekdanji partner precej nagaja, izsiljuje za dodatne stike in ne želi spoštovati dogovora.
Vsa leta sem se z njo prebijala popolnoma sama, brez finančne ali kakršnekoli druge pomoči. Postali sva torej bojevnici:) Kljub temu pa je ves čas, odkar je bila dojenček nekako "rinila" k njemu. Se mu več smejala, bila čisto mehka in medena, ko je bil on zraven. Je namreč zelo karizmatičen moški in zna z otroki. Jaz sem pediatrinja, se veliko ukvarjam in študiram psihologijo otrok in mislim, da kar obvladam ta male. Priznam pa tudi, da sem imela kdaj "napade" ljubosumja - saj poznate tisti občutek, ko narediš sam vse 150%, smetano pa pobere nekdo drug. Res pa je, da je vedno izkazovala tudi veliko ljubezni in navezanosti name. Razumem tudi to, da je tisto, česar imaš manj, vedno nekoliko slajše in da punčke rabijo očete, da so malo zaljubljene vanj. Zato ji nikoli nisem in ne bom omejevala stikov.

Problem je nastal pred kratkim, ko sem jaz začela z novo službo in jo zjutraj v vrtec pelje moj partner. (Z njim se razume po moji oceni, odlično). Tudi popoldne jo pridem iskat kasneje, čez teden zaradi nemogočega usklajevanja služb enkrat prespi pri očetu (začasen ukrep). Postala je nemogoča. Dretje za vsako figo, izsiljevanje, jok, tako žalosten in nesrečen, da ga ne prenesem. Zavrača pomoč, pogovor, telesni stik, kriči, da me ne mara, da hoče živet pri očetu, da ga pogreša, da je tam lepše, ker ima svojo sobo in lepše igrače. Njene izpade mirno ignoriram oz, ji povem, da jaz imam pa njo zelo rada in da naj se pride stisnit ko bo želela. Nanjo se ne deremo, kaj šele kako drugače kaznujemo. Pri očetu sicer pokaže voljo in trmo, ampak on pravi, da nima takih izpadov in da ne govori, da pogreša mene.

Priznam, da me zelo prizadane s svojim zavračanjem mene, sprašujem se - ali je mogoče, da si dejansko želi živet k očetu? Zna 4 letnik to razumet? Nikakor je ne želim izgubiti, priznam da ne premorem tolikšne nesebičnosti, da bi jo kr spustila. Ne morem obupati nad njo, upam, da je samo faza.

Zelo težko je poslušat in gledat otroka, ki očitno trpi. Poskušam s pogovorom, igro vlog z lutkami, igricami, pravljicami, ignoranco, nič ne deluje. Zdi se mi, da je vse slabše. Njega se oklepa kot klop, meni pa mirno reče, da ni vesela, da je doma in da je pri njemu lepše.

Aja, KJE PA PIŠE IN KDO TI GARANTIRA, da pri njemu takih izpadov ni? Daj no daj, tudi pri njemu pravocira, samo on ti ne pove :)

IZVIRNO SPOROČILO: SSJ007
.... Poznam igre vlog, muzikoterapijo, likovno terapijo, otroški jezik in neverbalno komunikacijo. In vse to odpove ko je človek samo - mama...

IZVIRNO SPOROČILO: tehnofil

Še na eno stvar te moram opozoriti. NIKOLI ne more tvoj partner z vsem kar ima, premore in zmore nadomestiti njenega očeta. To ni v nikogaršnji moči. Oče ima takšno MOČ, kot jo ima mati. NIHČE je ne more zamenjati. Tudi če bi ga ne bilo, ali če bi bil mrtev. Sploh na hčerko je oče tisti, ki ima največji vpliv in v odrasli dobi si hči najde partnerja glede na podobo očeta in njen odnos z očetom.

Zato na partnerja ne glej več kot na njenega očeta ampak glej kot kar pač je - tvoj partner. Lahko ti pomaga, a oče ne bo nikoli. In na očeta glej kot kar pač je - njen oče. Če ne boš gledala tako, bo mala prej ali slej čutila, kot da se ji hočet očeta vzeti, in tega ne bo pustila - odrazilo pa se bo v vaših odnosih.