Radenska_
|
Oreh thanks. Saj pri meni je tako veš, do vsake ovulacije se napolnim z upanjem, potem sem pa živčna razvalina 14 dni. Teste delam praktično vsak dan od 10 dneva po ovulaciji dalje. Ne vem zakaj, ker sama sebe mučim. Samo zdaj jih tako moram delat tudi če jih ne bi želela...Ker mam Prometrium. Tudi jaz se tebe spomnim pa še marsikatere, in ko vam takim uspe, pa Witch, športnici, Katte in ostalim, tudi jaz dobim nekaj upanja, da bo tudi meni enkrat uspelo. Samo ko vedno gledaš tiste beline na testih se ti pač zdi nerealno da bi uspelo. Najhujše pa je da samo vidim razne znake v okolici - same vozičke, nosečke, takšne ki jim je uspelo "po pomoti", takške ki se odločijo in jim rata, potem pa rata še takšnim ki so se dolgo trudili...In potem rata že vsem samo še nama ne. Pa povsod tisti napisi "otrok v avtu" in potem dobiš občutek da je otroka naredit nekaj najlažjega na svetu, ko jih je pa TOLIKO, pa v bistvu ni čisto tako. In še razna vprašanja in vzpodbude iz okolice pa kakšna pametna v smislu "zdej bo pa čas" - to me najbolj pogreje...Ja čas ja, žal si svoje želje ne morem pričarat. To je pa res ena stvar na katero nimaš vpiva. Poleg recimo še tega, kdaj boš umrl. Na vse ostalo se da vplivat, na zdravje, srečo, denar - vse to se da doeči, če imaš pred sabo cilj in plan do tja. Tule se pa plani vsi poderejo. Rada bi odmislila in živela za DANES tako pa skoz samo gledam po koledarkih kateri dan ciklusa je, delam O teste, baby checke, jemljem tablete, mislim kdaj "morva"...Katastrofa v glavnem. Dnevi pa bežijo mimo mene in sploh ne uživam v trenutkih. Vedno samo gledam NAPREJ na JUTRIŠNJI DAN. Zelo vesela bi bila, če bi lahko živela za danes! Sorry punce, malo sem se morala izpeti, imam en takšen, malo bolj žalosten dan danes. Tudi to pride....Bo pa jutri boljše
_____________________________
"Če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova."
|