|
ronja -> RE: Mož popušča, jaz izpadem... (6.5.2013 16:39:22)
|
hehe, ja mali otroci znajo manipulirat:). Ni pa to taka očitna manipulacija, pač poizkusi, če bo šlo čez. Povzetek te kače spodaj:
- zmenita se za pravila, ki se jih bosta oba držala, enkrat na samem, ko bo polža spala, recimo (ker čas, ko je pri babici, bi bilo škoda za to proabit;).
- Rada te bo imela ne glede na to, a boš good ali bad cop.
- Otroci imajo faze, tudi oči faze. (če mene vprašaš, je ta prav praktična:D)
- Tvoje delo je enako vredno kot partnerjevo.
Na dolgo pa:
Lukka, mala te ne bo imela nič manj rada, če ima oči pač prioriteto mazanja buškic s svojo kremico in celo nič manj, če ji on bolj popušča:).
Kar se tiče bušk: kot je rekla Zora, sprejmi, da je to pač njegovo področje, če je zdravnik, potem jasno, da mu bolj zaupa glede tega (saj mu ti verjetno tudi). Mislim, da je izvorni problem tvoj strah, da ga bo imela rajši kot tebe - da boš izpadel, kot si sam napisal, izgubil otroka skup z avtoriteto.
Mož ti lahko res ruši avtoriteto, to je res, ne more ti pa vzet ljubezni od tamale. Lahko si ves čas bad cop, pa bo mala še vedno imela rajši tebe, ker sta pač več časa skup (to je res že velikokrat preverjeno pri mnogih družinah;).
Po moje je pri tebi problem to, kar je velikokrat v družinah, kjer je eden (navadno mama) več z otroki, drugi (navadno oče) pa manj (v nadaljevanju bom pisala mama pa oče, ker je hitreje, nima veze, kdo je doma in kdo dela, isto se zgodi, ne glede na spol, kar sta ravno vidva dokaz;). Mama mora zato, da vzgoja fura, pazit, da postavlja meje, sicer se vse skup razsuje, oče pa pride zvečer domov, ves sestradan časa z otroki in hkrati utrujen od službe, bi se rad crkljal z malimi, ne pa kregal. in jasno hitreje popusti, ker se mu tiste malenkosti ne zdijo tako pomembne kot čas, ko so skup in ga noče uničit s kreganjem. Pri nas sva bila že oba v obeh vlogah (večinoma sem sicer jaz več z njimi, včasih se pa za nekaj časa obrne) in je prav hecno, kako se v trenutku znajdeš na drugi strani, čim zamenjata količine časa, preživetega z otroki.
Oba imata po svoje prav: tisti, ki je doma, vidi, kam pelje, če otrokom ves čas popuščaš in se seveda boji tega kaosa. Tisti, ki pa je manj doma, pa vidi celotno sliko in včasih vidi, da ena malenkost ni tako pomembna in je bolj važno, kako se ima družina skupaj.
Zato vedno pravim, da je rešitev v tem, da je tisti, ki je manj z otroki, več z njimi, ker potem vidi, katera pravila so res potrebna, katera pa ne preveč. In obratno: tisti, ki je potem manj časa z malimi, hitro vidi, kaj je res važno in da se za vsak piškot ne splača kregat.
Mogoče bo tvoji samozavesti koristil podatek, da večina malih otrok, pogosto ravno nekje v teh letih, gre skozi "oči fazo". Enostavno se malo odcepijo od tistega, ki je več z njimi in se obesijo na drugega (in ga včasih še idealizirajo), ta je navadno ves navdušen in zato tudi mogoče rajši ustreže. Pri malihdveh sem bila vsa blažena, ko sta prišli v oči fazo, ker mi je strašno pasalo malo odmora, pa itak je bila vedno še ena, da ni bil problem, če bi si glih želela, da kdo po meni pleza;). Vsekakor pa te faze minejo, čez par mesecev bo mogoče samo tebi pustila pihat buške. To se menja, nima smisla se jezit zato, kako on dela in kako ti, dokler noben ne škoduje otroku ali drug drugemu.
To, da ti izpodbija avtoriteto, če se to redno dogaja na več področjih (ker si povdarjal, da ni šlo za en keks, ampak za princip), seveda tebi škodi (in posledično v bistvu vsem), zato se morata to zmenit. Določita si pravila, s katerimi se OBA strinjata (tako zares, ne samo na papirju - mislim, da se toliko strinjata glede pravila, da sta se oba pripravljena zato kregat s tamalo) in tista uveljavljata oba. POtem ima pa vsak svoje male kaprice. Mene recimo moti cmokanje in kadar sem zmatrana ful hrup in zraven mene zato mali ne cmokajo, kadar sem zmatrana, pa morajo bit malo manj glasni, lubija pa to ne moti in si lahko malo več dovolijo. Mane to nič ne moti, dokler mi ni treba poslušat tega;). On jim pa ne pusti toliko packat, recimo. Ga pa ne moti, če jim dovolim jaz, ko njemu tega ni treba gledat in pucat:).
Fora pa je v tem, da včasih postavimo svoja pravila, potem pa pričakujemo, da bojo tudi drugi delali po njih, ker se nam zdijo prava;). Če to niso tudi njihova pravila, potem verjetno ne bojo, razen če jih res ne zagrozimo z nevemčim (zato pa to pride v poštev samo ob res nevarnih situacijah, pa še takrat najbolj pali, če ljudje sami vidijo, kam to lahko pelje, kar je včasih težko dosešt - pri partnerju ne, se navadno da zmenit, pri starih straših je težje).
Po mojem imata oba po svoje prav: on verjetno res rajši ne postavlja meja in to prepusti tebi, vendar bo verjetno kmalu videl, da jih je treba, ti pa si včasih tudi preveč zategnjen (vsaj po branju do zdaj). Ni vedno ena sama pot pravilna in od enega piškota vsaj moji niso siti. Sicer to ni pravilo, da bi otrokom dajali sladkarije pred obrokom, če pa se kdaj zgodi, pa tudi nič hudega. Na splošno opažam, da so na družinskih izletih pri skoraj vseh družinah pravila nekoliko bolj ohlapna kot v vsakdanjiku. Od tega se potem ne bo razvadila.
Gotovo se vama bo kje zgodilo tudi obratno: da bo mož rekel, da preveč popuščaš mali, to se vsem zgodi. Takrat seveda spet mislimo, da mamo prav, ker smo več z malimi in vidimo, da jim je res hudo, pa tudi nas kdaj okoli prinesejo;).
Midva delava podobno kot mateyka - če se nama zdi, da naju probajo okoli prinest, potem vprašava: ti, a si ti to dovolil/a oz. si se ti to tako zmenil/a? (verjel ali ne, to naju je navadila ena babica, ki je znala še precej elegantneje zmanipulirat svoje kot to znajo otroci;). Včasih pa si celo že pomežikneva, ker je en že rekel ne, pa si je potem v bistvu premislil in je lažje, da potem to drugi dovoli kot da prvi vzame besedo nazaj, včasih niti pomežiknit ni treba, ker se že poznava;).
Včasih kadar se enemu zdi, da je drugi prestrog, ker je pač zmatran, pa kar direkt reče: kaj pa samo en mali košček, recimo... Glede teh reči zdaj nimava problemov, pa mali še vedno pridejo oba vprašat - če en reče ne, mogoče pa drugi še ne ve, pa bo rekel ja, probat ni greh:D. In sva bila že oba na obeh straneh. Če se zgodi, da naju kdaj zmanipulirajo, pa se pač opravičiva, če je malenkost - joj, oprosti, nisem vedela, da si ti že rekel, da ne ali pa enostavno vzameva nazaj, če je večja reč in če se to da (če niso že pojedli, recimo:D).
PO moje ni treba bit pri vsem ves čas dosleden - dosleden si pri tistih res pomembnih rečeh - vse, kar je zelo nevarno in par stvareh, ki obema veliko pomenijo, ostalo je pa optional. Kadar imamo dober dan, pustimo več, kadar slab, pa pač manj, otroci to hitro skapirajo;).
Še nekaj, kar me bode v oči, pa je to, da se večkrat počutiš kot luzer - že pri problemu z gospodinjstvom in zdaj tu - zato imam občutek, da je tu nekaj drugega zadaj. Mogoče se ne počutiš enako uspešen kot partner zdravnik in te zato tako zbodel vse, kar ti da ta občutek, čeprav verjetno nič od tega ni bilo tako mišljeno. Poštimaj si to, ker ti bo po moje lažje. Sama sem trenutno brezposelna, pa nimam občutka, da bi moje neplačano delo bilo kaj manj vredno ali da bi ga kdo drug manj vrednotil. Je pač recesija in zato zanj nisem plačana, delam pa isto, kot če bi bila, on mi tega nikoli ne očita in sama nimam takega občutka in to je fajn:). Tebi tvoj partner ne očita tega, da delaš od doma in manj ur kot on, verjetno sprejema tvoje delo enakovredno, glede na to, kar si do zdaj napisal, torej je zelo mogoče to samo tvoj občutek in je škoda zato noret.
|
|
|
|