|
Barbi5 -> RE: Kaj storiti?? (4.6.2013 14:42:46)
|
Po dolgem času se zopet oglašam, ker se je vmes zgodilo kar nekaj stvari. Ob upoštevanju vsega vašega mnenja, in seveda moje odločitve je stvar postala še bolj grozna, kot je bila!!
Z možem sva se večkrat temeljito pogovorila, jaz sem mu povedala vse občutke in pač to, da ne morem več!! Pa mi je že kot tolikokrat rekel, da zakaj se ne pogovorim z njo. No, nato je rekel, da se bomo vsi pomenili ob priliki. In smo se. Najprej pa še naj povem, da sta parkrat mož in tašča bila sama (urejala nekaj stvari) in tedaj je ona njega napadala, da zakaj ji ne da odgovora, zakaj ne pridemo gor živeti, da sigurno sem jaz kriva in to nočem, da je ona čisto sama, da ne zdrži v hiši dolgo in če bi mi bilo pri njej, pa bi vsaj to več bila in podobne... hvalabogu mi je mož to povedal, njej pa tudi, da imamo mi svoje življenje, da se ne mislimo zdaj seliti in da se naj pač sprijazni s tem. Po tem pogovoru pa je seveda sledil skupen pogovor. Mož je načel temo, da se pač ne mislimo preseliti. Šok! Začela je jokati, da je sama, da ne zdrži v hiši, da ima vsaj nekaj živali, s katerimi se moti in da je razmišljala, da bi si pri nas naredila prizidek. Tedaj sem se pa jaz oglasila. Rekla sem ji, da ne pride v poštev karkoli podobnega, da se midve pač ne razumeva preveč dobro, da bomo že kaj na obisk prišli, ona k nam in to bo to. Tedaj je rekla, da je to pač zato, ker odnos tašča - snaha tako v nobeni hiši ne štima, zakaj bi pri naju?! Nadaljevala je, da je srečna, da je sicer prišel sin v tako dobro družino, omenjala moje starše da kak so fajn, da so ga lepo sprejeli ipd. Oglasila sva se oba z možem, da zakaj je pa tedaj delala takšne zdrahe in vsem govorila, da smo ji sina ukradli-jaz in moji starši?! Na to je rekla, da bo že sam videl, ko mu bo otrok od doma odšel. Pa je mož rekel, da bi bilo prav, če bi bilo tako, da gre in si ustvari svojo lastno družino, da bova midva vesela kvečjemu. In spet, da imam krasne starše, če pa jaz skrbim za njega oz.najin zakon pa se njo ne tiče, da če skrbim za njega, njo ne briga. Je pa še do nedavnega dajala nasvete v smislu: mojemu sinu moraš prati s tem praškom, če ni bil vedno lepo oblečen-uh!, pa če je dobil kakšen kg gor, je dajala izjave v smislu, da ga preveč pitamo ipd.
Pogovor se je zaključil, ker nas je zmotil obisk. Zdaj pa vedno, ko pridemo skupaj, začne temo, da ona ne bo v hišo nič vlagala, da bo zdaj par let živela iz dneva v dan, nato se bo pa dokončno odločila kaj bo naredila in podobno. Pa sem ji jaz rekla, da kaj meni to razlaga? Ja, sem sama v hiši, ne zdržim....itd. Nato je še dala izjavo, da mogoče bo pa vnukinja čez par let prišla k njej živet, da ne bo reva živela bogu za hrbtom, ampak bo frajerka v mestu... naj povem, da smo oboji doma na deželi;)) in imamo enako daleč do mesta. Kot rečeno-zmotil nas je obisk.
Naj povem tudi, da so se sorodniki vpletli. Namreč enih par žensk (tet, sestričen...) mi je pred kratkim reklo, da če bom kaj vnukinjo gor pripeljala, da si tašča ne bo kaj naredila!?!? Sva večkrat res šli sami na obisk (že pred tem!!), pa se je vedno klavrno končalo. Zdaj pa tašča jemlje tablete za živce in se zelo čudno obnaša. Še bolj kot prej... Sva bili s hčerkico na obisku pri njej in smo bile pri majhni mizici. En čas jo je ona držala, en čas jaz, vse bilo ok, dobre volje, kar naenkrat pa zamahne z roko in reče, da naj že grem stran, da me onidve ne potrebujeta. Mene to tak šokira, da sem ostala brez besed, čez nekaj minut pa raje odšla-s hčerko vred. Ko pa pride k nam in smo same, je pa tako čudno, da joj. Vmes mala gre jesti in jo kar naprej moti, ji kaže igračke, da se nekaj dni nazaj sploh nisva mogli najesti v miru. Ji rečem, da naj malo počaka z igro, ona pa "kako je mami tečnaaaaa". Pa jaz pustim, da se igrata sami in uživata, vmes si kaj naredim, mala me pač začne iskati. In tedaj: ne hodi k mamici, bodi pri meni... naj povem, da se mala zelo rada plazi po štirih, samostojno še sama ne hodi. Tašča ji pa tega ne pusti. In sem ji rekla, da jo naj pusti. Ona pa, da se bo udarila, da naj bo raje pri njej ipd.
Pred dvema dnevoma, ko se je to glede hrane dogajalo, sta se zelo dolgo igrali in hčerkica je bila zaspana. Tedaj pa ponavadi, če sem kje blizu, želi k meni, malo čajeka in zaspi. Tašča se je začela poslavljati in jo je imela na rokah. Mala pa roke k meni kazala, ona jo pa stran obračala in ji govorila, da kaj ti bo mami, saj imaš mene, pusti mami ipd. Par minut in mala se je začela jokati. Pa sem rekla, da naj mi jo da. Ko je rekla, da ne, da bo že pri njej zaspala, sem zgrabila otroka in ji ga morala skoraj spipati iz rok, ji rekla, da gre spati in da naj da babici papa... mala naslonjena na mene v solzah že dremala in še pomahala, tašča pa začela na ves glas "papa" in kriliti z rokami ter imela že spet solze na sporedu...pa nisem več tam stala, ji rekla adijo in malo nesla v sobico spati.
Po tem vsem je meni počil film in sem še enkrat povedala možu, da se moramo pogovoriti in končati pogovor, ki smo ga načeli. Naj povem, da sem poskusila tudi na lep način - kakšno kosilo, jaz sem dala pobudo, da bi jo vzeli zraven par dni na morje (sicer s težkim srcem, ampak vseeno...) in je možu ob vsem tem rekla, da ona par let, dokler bo premišljevala kaj storiti, ne misli nikamor z nami hoditi.
No, jaz sem na robu z živci, sva se z možem vse lepo pogovorila, čakam priliko, da še tašči povem svoje, ker imam občutek, da ji mož ne upa in da mu vedno obudi občutek krivde-boga, sama sem. Se pa mož strinja z mano, z vsem tem, da jaz nisem nič storila, da je dvoličnež in zadnje čase še bolj čudna. Oba pa imava občutek, da kot da si želi, da bi vnukinjo ona "prevzela" oziroma nama jo vzela. To je mož meni rekel že pred časom, jaz pa si sploh nisem upala pomisliti. Zdaj razmišljam o tem, da bo bognedaj bogega otroka ščuvala proti meni!
KAJ ŠE NAJ STORIM?? Jaz sem ji ob priliki vse lepo mirno mislila povedati. Namreč tudi moji starši so mi to svetovali, ko sem se jim pač zaupala, ker se zelo dobro razumemo, tudi oni z mojim možem. Rekla sta, da se nočeta vtikovati, ampak da mene ne moreta gledati takšne, izgubljam kg za kg, živčna sem in da ju pač skrbi zame. Če miren pogovor ne bo zalegel, pa nevem kaj naj naredim glede tega [sm=hudicek1.gif]
|
|
|
|