diamantina
|
Bom še jaz svoj priskrček pristavila ... ker se je meni zogdilo zelo podobno in tudi v teh letih, sicer sem bila leto starejša, pa vseeno.
Tudi pri meni se je zgodilo čez noč. Prej sem bila pogumna punca, pač normalna, ničesar se prav posebej nisem bala. Potem smo šli na nek tabor al kaj, za tri dni, kolikor vem. Kar naenkrat pa sem se tam zavedla, da sem sama, brez staršev, brez nečesa varnega, kjer ni nikogar, ki bi ga lahko ponoči, če bi me bilo strah poklicala, poleg tega so mi na tem taboru vzeli denar (ali pa sem ga celo kje sama izgubila), saj ni bilo veliko, takrat 100 SIT, pa tako ali tako nismo imeli kje kaj kupit ... vse to, da sem sama, da so mi nekaj ukradli, da nisem več varna in nimam nikogar, ki bi mi ob stiski pomagal, je pripomoglo k temu, da sem se v naslednjem letu držala staršev kot klopov. Spala sem pri njiju v spalnici. Svojih stvari nisem nikdar rada posojala, ker sem vedno imela strah, da bi mi kdo kaj vzel, tudi nikamor od takrat nisem več odšla prespat in zelo sem bila previdna med sošolci (prej sem se z njimi veliko družila, za tem bistveno manj). Še zdaj, pri 30-tih vse zaklepam, dajem pod ključ, nič kaj rada ne posojam, čeprav vem, da sem posodila nekomu, ki mi bo z gotovostjo vrnil.
Seveda je takrat tudi moje starše skrbelo, kaj je z menoj in sem jim tudi povedala, kaj se je zgodilo. Mislim, da me niso popolnoma razumeli, ker otroci oddaljenost od staršev drugače razumejo kot odrasli. Za njih nek tabor ni nič takega, za otroka, ki je prvič nekje sam, pa je taka situacija lahko zelo stresna. Preprosto so mi rekli, da to pa ja nič ni, da je bila tam učiteljica s spremljevalci in bi mi oni pomagali in blabla ... meni te besede niso bile dovolj, ampak kaj bi mi pa drugega lahko rekli ... priznam,da kot otrok niti nisem vedela prav dobro, kaj želim slišati - da jih bom vedno lahko držala za nogo (to bi bila laž), da bodo ujeli tistega, ki mi je vzel denar (kako pa, saj niti približno nisem vedela, kdo bi lahko bil, če sploh kdo), da mi ne bo treba več na tabor (bi bila verjetno edina v vseh generacijah) ... skratka težko je. Z leti in izkušnjami vse te otroške travme (če niso le prehude) izgubijo svojo moč, ker odrasli svet okrog sebe razumemo čisto drugače in bolj objektivno.
Kaj se je zgodilo s tvojo hčerko, je težko ugotoviti. Lahko je šlo za kaj takega, kot pri meni, in so ji te nepremišljene besede sošolcev (zdaj je nasilja res povsod veliko in tudi otroci o njem veliko vedo prek medijev) še dodatno nakopale razne strahove. Lahko pa da je šlo res za kaj hujšega (posilstvo ipd.). Kar koli je bilo, bi bilo dobro, da ti hčerka pove in pri tem mora imeti občutek, da ji želiš pomagati, da ji boš ne glede na zgodbo stala bo strani, le tako ti bo povedala po resnici in verjemi mi, da boš vedela, kdaj bo govorila resnico. Lahko ji tudi ponudiš pomoč tako, da jo vprašaš, kako si ona želi, da ji ti pomagaš ... mogoče se bo tako lažje odprla in ti na tak način pač posredno povedala, za kaj je šlo.
Povedat resnico staršem je ena težjih nalog, ki se jih pričakuje od otroka, konec koncev nihče ne rad prizna česa, na kar ni ponosen ali se tega celo sramuje, zato je pomembno, da nam otroci zaupajo in če imaš njeno zaupanje, ti bo gotovo povedala, kaj je bilo in ji boš lahko pomagala.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Strinjam se z vsem zgoraj napisanim. Upam, da boste ukrepali. Poiščite eno res dobro strokovno pomoč (in ne šolsko psihologinjo- saj ne, da jih podcenjujem, ampak se mi zdi, da zadevi ne boste prišli do dna, ker vas ne bodo resno jemali- vsaj tako je bilo ponavadi). 
) neke grozljive zgodbice, itak da sem si skoraj vse zmislila, dodala, odvzela, da je bilo reeees grozno. In vem, da sem zagotovo par otrok fino prestrašila, ampak takrat se ti to zdi fino in fajn. 
