|
uškinamama -> RE: Ne o politiki, vrtcih, praznikih in denarju... (4.12.2012 19:50:10)
|
Žena in mož sta bila poročena že dolga dolga leta in na vse načine sta se trudila, da bi dobila otroka. Potem, ko so zdravniki končno postavili
diagnozo, da je mož neploden, sta se odločila, da poiščeta nekoga, ki
bo zaplodil otroka.
Tisti dan je mož se enkrat poljubil ženo in rekel, da se bo umaknil za
nekaj ur, saj bi moral tisti moški priti vsak čas. Pol ure kasneje je
pozvonilo na vratih in ker nesreča pač nikoli ne počiva, je bil to fotograf, ki je
hodil po bloku od vrat do vrat in ponujal svoje fotografske storitve.
"Dobro jutro, gospa", je začel prijazno. "Ne poznate me, ampak jaz sem
prišel, da bi..."
"Ni treba pojasnjevati", je žena zardela do ušes. "Pričakovala sem
vas."
"A res", je bil fotograf prijetno presenečen. "Veste, jaz delam prav
krasne otroške zadeve..."
"To je tisto, kar si jaz in moj mož tako želiva", je rekla žena. "No
pa sedite že, prosim. Kje bova začela?"
"Prepustite vse meni", je rekel fotograf profesionalno... "Ponavadi
začnem kake dvakrat v kopalni kadi, pa enkrat na kavču in morda še ene par v
postelji. Včasih je prav čudovito tudi na tleh, na tepihu dnevne sobe,
recimo; resnično je treba stvar ponoviti večkrat."
"V kadi, pa na tleh? Ni čudno, da nama z možem ni uspelo..." se je
čudila žena.
"Veste, gospa, tako je s tem", je rekel fotograf. "Pravzaprav nihče od
nas ne more garantirati, da bo uspelo kar prvič in vsakič. Ampak jaz
poskusim več različnih pozicij in sprožim iz šest ali sedem različnih kotov.
Prepričan sem, da boste presenečeni nad rezultati."
"Upam samo", je rekla žena sramežljivo, "da bova hitro šla skozi..."
"Gospa, pri mojem načinu dela si mora moški vzet čas. Jaz bi rad bil
noter in ven v petih minutah, ampak potem bi bili, prepričan sem,
razočarani..."
"Ja saj vem", je gospa kimala razumevajoče.
Fotograf je odprl ataše kovček, ki ga je nosil s sabo, in izvlekel
album s slikami otrok, ki jih je fotografiral. "Tole je bilo narejeno v
avtobusu številka sedem, medtem ko je peljal skozi Nove Jarše."
"O moj bog", je gospa hrepeneče zavzdihnila in si z robčkom brisala
solze.
"In tale dvojčka, poglejte, lepo vas prosim, kako sta čudovita... ampak
z njuno mamo je bilo tako težko delati..."
"A da je bila težavna?" se je začudila gospa.
"Ja, žal res. Na koncu sem jo moral odpeljati v park, da sem lahko
posel opravil, tako kot se šika. Ljudje so se zbrali okoli in prerivali, da
bi videli bolje..."
"A taka gužva je bila?" je vprašala gospa.
"Ja, pa kar tri ure je trajalo. Ženska je stalno nekaj jamrala in cvilila.
Težko sem se zbral. Temnilo se je že in sem moral pohiteti in potem so
še golobi začeli, oprostite na izrazu, srati po moji opremi, tako da sem
moral enostavno spakirat..."
"A to mislite resno, da so, hm, kakali po vaši opremi?"
"Ja seveda. No, gospa, zdajle bom pa prinesel trinožnik, da lahko
začneva z delom."
"Trinožnik?" Gospa je iz gledala zelo zaskrbljeno.
"Ja seveda", je rekel fotograf. "Trinožnik potrebujem, da nanj
postavim
svojo mašinco... je prevelika, da bi jo držal med delom." "Gospa ...
gospa... a vam je slabo?"
|
|
|
|