Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen
No jaz sem prva anonimna!
Z možem imava super odnos, res klapa vse! On si pač ne želi še enega otroka, tudi sama sem se s tem strinjala, dokler se sedaj ni "prepitilo"! In res ne rabim moraliziranja zakaj nimam 100% zaščite, itd...Niti najmanj mu nisem nič podstavila, ker sem mu vedno rekla, da naj ima kondom od začetka do konca odnosa gor, tako da nimam nobene slabe vesti glede tega! No sej se oba zavedava da sva v istem šmornu! Ubistvu gre za to, da si nekako ne predstavljam da grem na splav. Iz njegovo strani ni ne vem kakšen pritisk, da bi se sedaj vsak dan kregala glede tega, sploh ne, vse normalno funkcionira, samo ko prideva na temo, pač reče da ne bomo še enega imeli! Da imamo dost, da so otroci HB že malo samostojni in da smo končno malo zaživeli! Da pač naj grem na splav! Sama pa kaj vem, pridejo trenutki ko si mislim, ja sej res končno malo več konforta, končno smo malo zadihali, sedaj pa spet! A po drugi strani, joj sej otrok ne prinese samo "slabo", veliko več kot obveznosti, otrok prinese veselja, radosti. In potem sem spet na začetku! Vrjetno ne vem, če me katera razume, sploh ni važno, želela sem samo zgodbe tistih ki so dale to skozi, ali so se potem moški "sprijaznili" je bilo vse ok! Sej jst vem, da bo mož tudi tega otroka imel nadvse rad(no upam), ker je super ati najinim sončkom, ampak mi je mal bedno ker se ponavadi v vsem strinjava, skupaj odločiva, sedaj sva pa na nasprotnem bregu! Uglavnem v moji glavi je trenutno velika zmeda!
jaz sem letos doživela enak pretres... imava že dva otroka in pred kratkim sva se odločila, da ne bova imela več otrok...potem pa sem ugotovila, da sem noseča...8 tednov sva imela na mizi napotnico za splav in nisva vedela kaj narediti... jaz sem se pogovorila s prijateljicami, ginekologinjo, sama s sabo, z možem...pa nisem znala najti čistega odgovora in bolj, ko se je bližal 12.teden, ko še lahko narediš splav, bolj sem se prepustila intuiciji...kaj čutim, kaj čuti mož, dala sva skupaj + in - in se še vedno nisva mogla odločit, ko je šel 11. teden h koncu, pa sem enostavno rekla, da splava ne morem narest, ker pač v srcu čutim,da je bila taka usoda in je moj mož rekel, da čuti enako - nihče od naju ni maral prevzeti odgovornosti posledic, ki bi se lahko zgodile, če bi naredila splav... čeprav je moža v teh kriznih časih strah kako bomo zmogli... in potem sva se strinjala, da upava, da bo kriza minila, leta grejo in nisva več najmlajša, dolgo sva kolebala ali bi imela še enega, imamo se radi, radi smo družina, prostora imamo dovolj in...zakaj ne...in je to malo bitjece ostalo z nami in sedaj počasi plujemo po poti nosečnosti...sprva je bil res šok, si nikoli nisem predsatvljala, da je to lahko tako težko, ampak sedaj se ga pa prav veselimo, navadili smo se že na misel, da nič več ne bo tako kot prej, bo pa drugače in vseeno lepo...
...pa še nekaj- vsi so mi govorili, pa ravno sedaj, ko sta ven iz ta hudega- pa sem rekla, a smo res tako plehki, da zaradi komoditete in ugodnosti lahko izbrišeš neko življenje...zame tak razlog ni bil sprejemljiv... drugače bi pa seveda bilo, če se z možem ne bi razumela, ali pa če bi imeli res hudo denarno in prostorsko stisko... z glavo skozi zid pač ne bi šla... te povsem razumem, sama sem bila v podobni stistki...razmisli, poslušaj sebe, ker boš morala ti nositi posledice svojega splava...če pri sebi razčistiš, potem OK, če pa čutiš, da si ne bi oprostila oz. opomogla, potem pa raje ne... ko sem govorila s prijateljicami, sem ugotovila, da je ogromno žensk okoli mene vsaj enkrat, če ne večkrat splavilo- nekaterim je bilo zelo žal, nekatere so pa to sprejele tako mimogrede...ko se enkrat odločiš ali neodločiš potem poti nazaj ni več in kot je rekla moja ginekologinja- kakorkoli se boš odločila, se boš prav odločila- v to moraš biti prepričana.
|
Natisni
