astrid1
|
Eto, par minutk imam, da vam napišem, kako je bilo v celjski porodnišnici za tiste, ki nameravajo tudi tam roditi. Za uvod naj povem, da me zdeluje EMŠO zaradi nočnega vstajanja, vendar pa kompenziram z modrostjo in iznajdljivostjo zrelih let . Popadki so se mi začeli ob polnoči. Je bilo drugače, kot otrdevanje trebuha, bolj iz notranjosti maternice in navzdol. Sledili so si nekako na 5 minut, vendar niso bili še močni. Odločila sem se, da bom še počakala. Zato sem brala knjigo in vmes predihavala. Ob treh zjutraj nisem več zdržala, zato sem pocukala lubija. Seveda je revež skočil v zrak, ves zmeden. Počasi sem vstala iz postelje in vsa šokirana ugotovila, da se mi je spodni del pižame prepojil s krvjo. Takrat pa je panika zagrabila mene. Parkrat sem letela do wc in spet nazaj v spalnico in obenem napravila pravo krvavo cesto. Hitro sva se oblekla in bila malo pred četrto pred porodnišnico. -na poti sem ugotovila, da se Špela premika. Moj pa ni vedel, zakaj tako globoko diham vsake par minut. Zgleda, da je pozabil vse iz šole za starše, tako ga je skrbelo. Najprej sem na vrati porodnišnice iskala zvonec, potem se mi je zdelo, da kar dolgo čakam, da je prišla sestra odklenit vrata. Poklicala je babico, lubi pa je moral počakati v čakalnici. Oblekla sem se v srajčko, babica, ga. Voga me je priklopila na ctg, vmes pa sva izpolnili dokumentacijo, kar je skrajno zoprno zaradi popadkov. Me je pa pomirilo, da slišim njen srček. Po dokumentaciji sva šli v sobo za pregled, kjer je dr. Weber ugotovil, da sem odprta že 8 cm. Še dobro, da se nisem odločila prebrati še kakšnega poglavja knjige, ker bi lahko rodila nekje na poti. Odločila sem se, da ne bom vzela ničesar proti bolečinam, ker je bilo že res pozno in bi slabo vplivalo na Špelo. Na žalost ni bilo časa za klistir, kar me je med samim rojevanjem blazno motilo. Dva popadka sem namreč zapravila, ker sem skušala pritiskati tako, da se ne bi pokakala, kar pa je seveda nemogoče. Zelo hitro je prišel čas za pritiskanje. Ugotovili so, da imam kratke popadke, zato so mi pri zadnjih dveh malo pomagali z zdravilom. Babica mi je ves čas varovala presredek, bila je zelo pomirjujoča, tudi dr. Weber je bil super. Rezali me niso, malo sem se strgala, vendar res minimalno. Sem pa bila šokirana, ko sem pogledala med noge in videla, da ima naša punčka popkovino kar trikrat ovito okrog vratu. Celo nosečnost sem boila na bolniški, ker sem imela vse tako nizko in v tistem trenutku mi je bilo jasno, da je bila to sreča v nesreči. Po porodu mi je babica masirala maternico vsake toliko časa še cele tri ure. Vmes pa se je Špela crkljala pri atiju, se podojila... Nato so me odpeljali v sobo, dali za jesti, ker sem bila ful lačna. Špela je imela res smolo med porodom, ker se je napila plodovnice in krvi. Prve dva dni je samo bruhala, zato sva se nekako zgrešili z dojenjem. Je prava zaspanka in mi na dojki vedno zaspi, zato raje še dodajam. Redi se zelo lepo, bi jo pa veliko raje polno dojila. V Celju je pa tako. Če kaj rabiš, moraš vprašati. Meni so se zdeli vsi zelo prijazni in nisem imela nobenih težav. Ker šparajo, ti prinesejo vložke, brisače in spalno srajčko takrat, ko potrebuješ. Isto je s pleničkami. Minimalno količino jih položijo v predal. Ko zmanjka, je treba poklicati sestro, da prinese nove. Vsaka je dobila hladilno mazilo za ritko in tubico laniln kreme za bradavice. S sabo potrebujete samo copate, stvari za osebno higieno. Tuš gela ne potrebujete, ker se tuširate z njihovim gelom. Mni je bila hrana zelo dobra, sproti nosijo tudi čaj. Ko so obiski, ne komplicirajo, če je malo več ljudi kot dva, pa tudi ure konca obiskov se ne držijo tako striktno. S cimro sva se dogovorli, da ne bova komplicirali. Tako sva obe imeli enkrat malo več ljudi in 15 minut dlje kot je uradno. Tako, zdaj pa skušamo vzpostaviti nekakšen ritem, dvakrat smo bili že na sprehodu. Je pa vse poplačano, ker je naša punčka zdrava in močna. Že v porodnišnici je vzdigovala glavo, zdaj jo pa že kar dobro drži, ko jo med previjanjem dam na trebušček. Držim pest za vse, ki vas porod še čaka. Pa naj vam še zaupam, da malo pa vseeno pogrešam trebušček. Sem se ga kar navadila.
|