nejcko
|
Pa šenekaj bi dodala na temo relacije iskalec zaposlitve-delodajalec-zavod za zaposlovanje. VSAK ima pravico, da dela v skaldu s svojimi interesi, VSAK, torej tudi iskalec zaposlitve. Najbolj mi gre na jetra, da so danes iskalci zaposlitve tretirani kot neka nižja kasta, kot lenuhi, ki ne poberejo vsega, kar jim pade pod noge, in ne pristanejo na vse pogoje, kis o jim dani. A ne pozabimo, tudi iskalci zaposlitve so ljudje, ljudje s posebnimi interesi, posebnimi življenjskimi situacijami, posebnimi željami, pričakovanji, težavami, ... In zahtevati od njih, da psistanejo čisto na vse samo zato, da ne bodo ispadli lenuhi ali kaj jaz vem, je sila krivično. Sama sem se skoraj ti leta vozila v totalno vukojebino, po cesti, na kateri sem vsak dan, vsak prekleti dan, sploh pa zimski, zgubljala minute svojega življenja, pravzaprav nosila življenje na prodaj, medtem ko sta me doma čakala dva, kasneje pa trije otroci. Nekomu morda taista cesta ne bi predtsavljala nobenega problema, mnogim, ki se od tam vozijo kontra na delo, verjetno ne, meni pa pač je. In to tako močno, da sem pozimi zvečer jokala ob oknu, sprašujoče se, kako bom naslednji dan prišla na delo. Pa sem prišla, a že na delo utrujena, zmozgana, v totalnem stresu; pa dnevi, ko sem se mogla v temi voziti s šihta po uni cesti ... In danes je ni službe in ne denarja, da bi sprejela spet kakšno tako službo, tako oddaljeno, do katere vodi taka pot. Ni šans. Bi šla tja na razgovor zaradi reda radi, seveda s faco, na kateri bi mi pisalo - tukaj nočem delati. Lena? As you wish.
|