|
Vijoličarka -> RE: verouk??? (24.9.2012 15:04:42)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Paštetka
Koliko vama torej pomeni, da otrok prejme zakramente? Intenzivnost te želje odloča, ali boste malo spremenili družinsko dinamiko ali ne.
Hm...
evo, tukaj se pojavlja problem. No, vsaj za nas lahko rečem. Ker verujem, si močno želim, da zakramente sprejme tudi moj otrok.
Ker pa se ne strinjam z določenimi "kvazi pametovanji" inžaljenjem moje osebnosti, določenih župnikov, pa tega ne morem dopustiti. Dokler bodo župniki prali možgane na tak način, mene in mojega otroka na pridigo NE BO!
En primer, ki je še svež s poroke.
Vse je čudovito, prideta ženin in nevesta v cerkev...vsi smo polni pričakovanja, z nasmeški na obrazu komaj čakamo, kdaj bosta končno dhnila da...
Potem pa začne župnik: kako sem vesel, da sta končno tukaj pred mano, da vama ne bom rabil več, vedno, ko vaju srečam na cesti (v vasi) opominjati na vajino dolžnost, da se poročita, in da ne živita v grehu (imata namreč že dva otroka), kako se to spodobi...bla bla bla... Oprosti, ampak to je zame žalitev, če bi mi to rekel na cesti, ne pa na moj poročni dan. Svatje smo se samo spogledali, kako jima je pral možgane. JAz in še par se nas je vstalo in smo šli iz cerkve. Oprosti, ampak tašnih in podobnih žalitev jaz ne mislim poslušati od nikogar, niti od božjega poslanca.
Sem poročena, vendar se nisem poročila zato, da ne bi živela v grehu ali zaradi cerkve ali zaradi župnika, ampak zato, da bova združena tudi pred Bogom. A mi ima za to storitev pravico prati možgane in žaliti mojo osebnost? [sm=zmeden.gif]
Če prav razumem, si se ti odločila in izbrala. Tvoje stališče je: verujem v Boga in predvsem verjamem v moralne vrednote in bistveno je, da je človek dober, pošten, pravičen, etc. In vse to ne zato, ker nek Bog to zahteva, ampak ker je to enostavno prav, ker tako čutiš, a hkrati je to to tudi tvoja obveza do Boga. Tvoj odnos z Bogom je, biti dober človek in od Boga dobiš nek občutek, hm kako naj rečem, svetlobe? Občutek domačnosti, pomoči, povezanosti in dobrote.
V končni fazi, Bog vidi v srce.
Našla si način, da svoje otroke usmeriš k Bogu. Želiš si, da bi pri tem imela pomoč skupnosti in institucije, a institucija RKC te odbija. Zato si se odločila, da boš uporabila svoj način, a hkrati te malo grebe, ker je institucija taka, kot pač je.
Svojo odločitev si sprejela. Kar se pa institucije tiče, pa ne vem. Morda bo naraščujoče število ljudi, kakršna si sama, pripeljalo do reforme, morda ne. Morda bo samo vedno več ljudi, ki bo Boga častilo na svoj, bolj intimen način.
Tvoje vprašanje, če ima nekdo za neko storitev pravico prati možane in žaliti osebnost, je pomembno. In je spet, tako kot skozi vso zgodovino, stvar odločitve posameznika.
Če je Cerkev potrebna reforme, jo lahko reformirajo samo verniki. Osebno aplavdiram tvoji odločitvi. Če bi se več ljudi odločilo tako, kot si se ti, bi se v RKC morali zganiti in se spomniti, da so predvsem dušni pastirji in ne zateženi birokrati in borci za politično moč.
Vendar, vsak ima pravico, da se po svoje odloči.
Nisem vernik, imam pa neko predstavo, kakšen vernik bi bila, če bi lahko verjela v Boga. Po moje institucija ne igra nobene vloge. Zakrament ne velja nobene vloge. Maša ne igra nobene vloge. Vse to je le manifestacija vere, ne pa vera sama. To je čisto moje osebno razmišljane in čutenje, ne vsiljujem ga nikomur in ne pričakujem, da kdo razmišlja enako.
Ampak mene ne utesnjuje nobena verska vzgoja ali tradicija. Poznam ogromno krasnih ljudi, ki v svojem bistvu celo dvomijo o veri, ampak se jim zdi, pa čeprav ne znajo razložiti, zakaj, neznansko pomebno, da imajo otroci zakramente, ker bi bilo nekaj groznega, če jih ne bi imeli. To si razlagam s tem, da imata tradicija in cerkvena vzgoja velik vpliv. Ti ljudje se v sebi mučijo, so razdvojeni in večina jih nekako 'na pol' nadaljuje.
Sama takih dilem nikoli nisem doživljala in me fascinirajo. Vendar čutim, da so za posameznika to pomembna in težka vprašanja, zato nikoli ne pridigam, kako naj se človek odloči, kaj naj misli in kaj naj čuti, ponavadi se samo potrudim razjasniti nekaj dejstev, da bi odločitev olajšala.
Odločiti pa se mora vsak sam.
Moj lubi je imel babico, ki je bila vse življenje verna. Imela je vse potrebne zakramente in je tudi poskrbela za versko vzgojo svojih vnukov. Ker se ji je zdelo tako prav. Proti koncu svojega življenja pa je imela kar veliko časa za premišljevanje (dočakala je 100 let) in je prišla do zaključka, da Cerkev nima nič skupnega z Bogom. Zato ne prepovedala cerkveni pogreb in je imela poganskega.
Moja odločitev pa je, da do konca ostanem ateist.
|
|
|
|