|
TomTaylor -> RE: malo mi je dolgčas in premišljujem... o dojenju (18.7.2012 14:52:16)
|
meni je pa mimo, da se mama naprdne in reče: Dojila bom 3,5,7 mesecev potem pa basta! Meni je to egoizem oz. sprenevedanje sodobne mame. Ne leti to osebno na avtorico te teme - večkrat slišim kakšno mamo (vmes tudi svojo sodelavko, celo kolegico), pa vedno isto rečem; Egoizem in sprenevedanje. Drugo je, če mama in dojenček zaradi različnih vzrokov ne moreta vzpostaviti dojenja...ampak v primerih, ko mama lahko doji in se dojenček želi dojiti; zakaj bi odrekali dojenčku še tisto najmanj in 100% najboljše kar mu lahko ponudimo? In to toliko časa, dokler sam želi? Je pa treba prisluhniti materinskemu instinktu in začutiti kdaj se je dojenček pripravljen odstaviti, seveda mu je treba pri tem pomagati, ne pa da se dojenje zavleče skoraj do vstopa v šolo...
Sama sem pri prvi imela strašne težave z dojenjem, na začetku so me odvračale strašne bolečine in vnete bradavice (jeebemti kok to boli), potem ko se je to normaliziralo, pa sem bila obsedena z literaturo: koliko časa naj bi dojenček bil na eni dojki, koliko časa na drugi. Pa na kateri strani je zaključil dojenje, da ga potem začneš dojiti na drugi dojki. Pa na koliko časa naj bi se praviloma dojil, ali naj bo vmes med dojenji ura, dve, tri? Pa prebirala nasvete tiste sekte doječih fanatičark (ne vem kako se imenuje)... Potem v teži ni napredovala kolikor bi po statistiki morala in sem bila spet vsa zasekirana in sem si začela črpat in meriti ali imam dovolj mleka ali ne. Pri vsakem dojenju sem bila napeta ali jo bom nahranila dovolj ali naj ji za vsak slučaj dodam še flaško...To mojo nervozo, danes šele to vem, je očitno hči začutila in se je jokala ob vsakem dojenju. Jz pa z vsakim njenim jokom še bolj negotova in živčna. No, in od samega kompliciranja, živciranja in samopsihiranja sem izgubila mleko pri 3-eh mesecih.
V nosečnosti tadruge sem prebrala en zanimiv prispevek na temo dojenja. Razlika med dojenčki manj razvitih skupnosti in dojenčka v razvitem svetu. V prvih dojenčki naj menda niti ne jokajo, zakaj bi, cel dan so s culo tesno poviti k materinim prsim in kadar jih je ljuba volja se dojijo. Pri drugih, dojenčkih razvitega sveta, pa se morajo že z rojstvom boriti za svoje pravice. Z jokom zahtevati hrano....Naštetih je bilo še kup psiholoških posledic, ampak to ni več bistvo, oz. se mi ne ljubi vsega pisat. Takrat mi je naredilo v glavi klik. Odločila sem se in vrgla sem stran vse publikacije v zvezi z dojenjem, preslišala vse t.i. dobronamerne nasvete tet in stricev, začela ignorirati okolico kar se tiče dojenja. Rekla sem si - dojila bom kakor mi bo narekoval dojenček. Pa če bo to na 10 minut, eno uro ali pa cel dan. Briga me. Nazadnje sem jo res imela cele dneve po joškah, in cele noči tudi. Pa mi ni žal. Dojila pa sem jo do vrnitve v službo oz. še kakšen mesec po tem. Ampak sem nehala, ker je bilo prenaporno in me je nočno dojenje, ki je že mejilo na crkljanje, začelo izčrpavati zaradi česar sta trpela moje zdravje in moja učinkovitost v službi. Oziroma, če ne bi mož, ki me je zaradi podaljšanja porodniške zamenjal, dobesedno zahteval, da neham z dojenjem, bi verjetno dojila dokler se ne bi sama odstavila.
Sem pa imela v bistvu tudi nekakšno srečo, da ni marala ne dude (smo kupili modelov kolikor jih obstaja na tržišču) in ne flaše, ker so prišli trenutki, ko sem bila vsega sita...Pa kamorkoli sem šla sem jo morala vleči s seboj...
Glede vprašanja kdo se bolj mora trudit: dojeni dojenčki ali dojenčki na flaški? V precejšnjih primerih oboji! Ker nekatere doječe mame pustijo svoje dojenčke, da se prvo najprej malo iztulijo saj potem bolj vlečejo in so hkrati presenečene, če jim potem dojenček od utrujenosti (zaradi joka) na prsih zaspi meddem ko bi moral jesti. Pri zalivančkih pa velja enako - spet morajo jokati, da dobijo hrano - pritekanje le te pa je odvisno od cuclja. Manjša kot je luknjica oz. manj kot je luknjic, bolj morajo vleči.
|
|
|
|