ej, to pleme ki je puščalo deteta da se prvo fajn zjokajo preden jim dajo zizo

ponoči pa duda služba - ni nujno, da ima bradavico v ustih, le da je tik zraven, kot da jo straži.

Meni je sicer dojenje veliko enostavneje, ampak lih pet let skup pa ne bi dojila, tko da ...

IZVIRNO SPOROČILO: mateyka


jaz bi tkole rekla - kolikor je to razdelano s stališča pedagoike (in mislim da se vzorec v osnovi prenese na vse aspekte), je fenotip in genotip prepleten do te mere, da OBA oblikujeta osebo/osebnost. kaj je kaj zaradi katerega, je zelo težko točno rečt. sem enkrat brala ene študije o enojajčnih in dvojajčnih dvojčkih (tukaj lahko bolj podrobno primerjaš) in kolikor je razvidno, geni majo določen vpliv. samo je pa tudi tako, da je možno da se določen faktor ne razvije (čeprav genetsko ima potencial), če ni fenotip naravnan, da genotip pride do izraza. podobno kot pri raku, če imaš izražen gen za raka na dojki - z ustreznim življenjem se mu lahko izogneš, z neustreznim razviješ.
jaz osebno mislim, da so možgani in čustva še bolj kompleksni kot sam genom, da nam ta interakcija s fentipom (ali okoljem) omogoča in da sposobnost preiti negativne genske potenciale in TO je zame ubermensch o katerem imajo vsi vizijo (preroki, scientologi, filozofi in vsa klapa).

^^ sm mal naložila..

IZVIRNO SPOROČILO: mateyka

jaz bi tkole rekla - kolikor je to razdelano s stališča pedagoike (in mislim da se vzorec v osnovi prenese na vse aspekte), je fenotip in genotip prepleten do te mere, da OBA oblikujeta osebo/osebnost. kaj je kaj zaradi katerega, je zelo težko točno rečt. sem enkrat brala ene študije o enojajčnih in dvojajčnih dvojčkih (tukaj lahko bolj podrobno primerjaš) in kolikor je razvidno, geni majo določen vpliv. samo je pa tudi tako, da je možno da se določen faktor ne razvije (čeprav genetsko ima potencial), če ni fenotip naravnan, da genotip pride do izraza. podobno kot pri raku, če imaš izražen gen za raka na dojki - z ustreznim življenjem se mu lahko izogneš, z neustreznim razviješ.
jaz osebno mislim, da so možgani in čustva še bolj kompleksni kot sam genom, da nam ta interakcija s fentipom (ali okoljem) omogoča in da sposobnost preiti negativne genske potenciale in TO je zame ubermensch o katerem imajo vsi vizijo (preroki, scientologi, filozofi in vsa klapa).

^^ sm mal naložila..

va teorija glede teh plemen P.N.G. in agresivnosti, samo kaj pa če ima kakšen vpliv tudi kolostrum, ki si ga ženske še danes v goratih p

IZVIRNO SPOROČILO: zaspancek1
Ja, je in v bistu se strinjam,da gre za kombinacijo vplivov,samo pojma genotip in fenotip je malo pomesala(oz.njun pomen),zato mi pa ni to slo skupaj.

IZVIRNO SPOROČILO: betty.ford


tako ali tako se moji dnevi vrtijo okoli dojenja. meni se pa lušta po neraztegnjenih in nepopackanih majicah in po tem, da ne dajem jošk kjerkoli ven z izgovorom, da ne pustim otroka lačnega in nepotolaženega.
svoje prsi bi rada imela spet zase (no, ne čisto zase [sm=smiley9.gif])

prvega otroka sem dojila v mejah normale.
drugega otroka sem dojila nad mejo normale za večino od vas.
tretjega otroka imam namen dojiti do 3. oz 4. meseca, potem pa se mi zdi že dovolj. (upam, da mi rata)

v diabetološki ambulanti sem omenila, da je otrok dobil dodatek (AM) ta čas, ko skrbim za svoj "cukr". pač, ko bom zraven mene, se bova pa dojila. in mi je DR. omenil, da to ni najbolje in da ga s tem razvadim in da so tako mali otroci podobni nam: zakaj bi se trudili, če lahko bolj enostavno teče. češ, da otroku na nek način sporočam, da se v življenju ni potrebno truditi.

ampak očitno so moji otroci drugače narejeni: ko je treba se potrudijo. drugače ne.

in sem šla dalje razmišljat, da se tudi otroci zalivančki trudijo. ko so lačni, se morajo glasno jokati in sporočiti, da so lačni... torej se zelo potrudijo in potem uživajo. dojeni otroci pa zacmihajo, dobijo joško takoj (noben trud torej), potem pa trud. ali pa tudi ne, ker polovica dojilj ima dobre pretoke dobro založenih mlekarn.

torej: kdo se bolj trudi: doječi ali zalivani dojenčki?