|
Vijoličarka -> RE: nisem želela imeti psa (10.5.2012 22:31:38)
|
Moje izhodišče je vedno: pes ni kriv, kriv je lastnik.
Krivda lastnika se začne že pri odločitvi, da bo imel psa in pri izbiri pasme. Tvoj svak ne živi v svoji hiši, ampak si jo deli še z dvema drugima enotama (tvoja družina ter tašča in tast). Glede na to, da ta pes ne skaklja po njegovem ograjenem vrtu, ampak po terasi, kjer se vsi stanovalci zadržujete, bi se moral posvetovati z vsemi vami glede nakupa psa in glede pasme.
Kužki so sicer kužki, ampak pasma je pa pasma. Vsekakor je mogoče vsako pasmo, tudi tiste najbolj zahtevne, dostojno vzgojiti, ampak to uspe samo lastniku, ki ne izbere psa po fotografiji oziroma zunanjem videzu, temveč predvsem po krakaterju. Vzgoja različnih pasem je različna.
Omenjeno je bilo, da je tale vaš kuža zahtevnejša pasma. Pasma, ki je navajena stalne zaposlitve in dela. Če kuža ne dobi, kar potrebuje, potem postane nezanesljiv, napadalen, nervozen in s tem nevaren.
Lastnik, torej brat tvojega partnerja, se do tega kužka obnaša neodgovorno. Ni ga pravilno vzgojil, ni upošteval lastnosti pasme, najbrž sploh kaj dosti ni premislil in se informiral. Mislim da je njegova odgovornost, da poišče prave strokovnjake (mislim da obstajajo celo pasji psihologi), da psa spravi v red.
Tudi sama spremljam Cezarja Milana in njegovo delo. In kadar je pes nevaren otroku, ga on vedno odstrani iz otrokove bližine. Nekatere pse se da rehabilitirati, druge ne. Te pse vzame on v svoj trop, družini pa priporoči drugega psa, bolj primernega znajo. Glede na to, da večjega optimista, kar se rehabilitacije še tako težavnega psa, od Cezarja ni, pa kadar gre za otroke, vedno resno opozori, da vsi psi niso za otroke (so pa lahko za drugačno skupnost), to jemljem tudi sama skrajno resno.
Na tvojem mestu bi najprej zahtevala, da lastnik odstrani psa iz skupnih prostorov, torej terase. Naj ga ima v stanovanju, nekje na svojem ograjenem prostoru in se veliko ukvarja z njim, s pomočjo primernih strokovnjakom. Če psu ni dorasel, naj poišče družino, kjer ni majhnih otrok in imajo ljudje izkušnje s težavnimi pasmami ter jim ga podari. Pes si zasluži lepo in srečno življenje, ampak tu je treba najprej misliti na otroka.
Brat tvojega partnerja, se očitno ne zaveda, da pes ni igrača, ampak resna odgovornost. Kot lastnik je odgovoren tako psu, kot tudi vsem vam, s katerimi si deli stanovanjsko hišo. Zelo me je zmotilo, da mu ni bilo nič mar, da njegova žena ni hotela psa, kaj šele vsi ostali. Tudi ni videti, da bi kaj dosti vedel o psih. Kakšen prijazen pudelj bi bi bil neprimerno boljši dodatek k terasi, kot pa delovni pes, ki zahteva veliko gibanja, pozornosti in ukvarjanja ter predvsem znanja (lastnika).
Situacija, v kateri živite, se mi zdi izjemno nevarna. Vsi ste nervozni in ti celo prestrašna, da se ne bo kaj zgodilo otroku. Pes se vaše energije zaveda in je znerviran tudi on. Sedite na sodu smodnika in na bratu tvojega partnerja, kot odgovornega za situacijo je, da ukrepa. Torej da spravi psa v red ali pa poišče zanj primernejši dom. Preden se zgodi kaj hujšega.
|
|
|
|