|
ronja -> RE: 4 noseča in razočarana (6.9.2012 12:31:49)
|
Maja, med mojima puncama je manj kot leto in pol razlike... Sama nimam take izkušnje kot paštetka, jaz ju samih nisem upala puščat v drugi sobi in sem vedno jemala dojenčka s seboj v kopalnico (pri prvi zato, ker smo še imeli psičko, pri drugi najprej zaradi psičke in 17mesečne sestrice, potem je psička umrla in sem jo jemala samo še zaradi sestrice). Šele zdaj pri tretjem sem se dejansko upala it stušat in jih pustit sami z novorojenčkom. Razumeta in se jima da razložit. To je bistvena razlika med 3 letnikom in 1,5 letnikom in to je tisto, kar je bilo vsaj meni najtežje. 18 mesečniku enostavno ne moreš razložit, da naj da mir 10 min., pa bo potem mel mami zase. Je za, se strinja, ves navdušen, je čisto tiho... 30 sekund[sm=jezicek.gif] Potem pa pozabi in začne nekaj lapat:D. Ne, da ne bi hotel sodelovat, samo še nimajo take koncentracije.
Jaz ti mirno priznam, da je bilo naporno. Meni je bilo težje z nijma dvema kot pa zdaj z vsemi tremi, pa sem mela vse tri doma, samo sta bili onidve že 3 in 4,5 let stari. Lažje je bilo, ker zdaj sem dejansko lahko šla v kopalnico na wc ali se stušat in nismo šle vse tri[sm=smiley36.gif]. Malo je to odvisno od mame - sama sem taka mama, da tudi pri 3. še vedno izklapljam štedilnik[sm=jezicek.gif]. Vendar pa mora 3. vseeno večkrat počakat (da recimo obrišem ritko drugi;). Samo z enim dojenčkom se mi ni zdelo težko, čeprav to dete ni nič spalo. Sem vsem razlagala, kako met dojenčka ni tako hudo, kot vsi pravijo - spala nisem pa nič[sm=smiley36.gif] - samo meni to ni bilo tako grozno - odvisno od človeka. Ampak ko sem mela dve, sem spala še manj, ker sta spali v izmenah (verjetno zato,d a bi meli vsaka mal mami zase - to jima je ratalo, samo jaz sem bila pa en čas kost in koža...)
Vendar pa mi je zdaj lažje - nimam izkušnje, da bi bilo pa kasneje težje, daleč od tega, vsak mesec je lepše:). In ko ti bo težko, se spomni na to, da bo vsak mesec malo boljše, ok?.
Ne rečem, da je lahko, je pa lepo[sm=smiley1.gif]. In čeprav ni bilo ne načrtovano, ne zaželeno, sem prepričana, da ko bo, ti ne bo žal. "kaj mi je bilo pa tega treba," se vpraša skoraj vsak starš kdaj, ko gre vse narobe, ampak tega nihče ne misli resno. To je tako kot tisto:"zdaj bi jo pa najraših trešču," ko te kaj razjezi, pa se v tistem trenutku spotakne in ji ni nič, tebi pa zastane dih in se ti totlano zasmili, ker se je udarla 10x manj kot bi jo ti prej v mislih trešču;).
Se mi pa zdi, da je veliko odvisno od tega, koliko otrok spi. Če moj dojenček kdaj spi, se mi zdi vse res enostavno - si kar ne predstavljam, da bi kar vsak dan hodil za 1 uro al pa še več spat podnevi! To bi bil res luksuz[sm=smiley1.gif]. Po drugi strani se mi zdi pa zato vedno lažje, čim starejši so:)
|
|
|
|