|
tastara -> RE: normativi za novo šolsko leto.... (18.4.2012 20:53:51)
|
http://www.pogledi.si/mnenja/bog-zivi-krizo
Takole pa razmišlja Dušan Merc, Ravnatelj OŠ Prule
Sindikalni voditelji javnih uslužbencev in po njihovem diktatu tudi javni uslužbenci so podobni pubertetniku, ki mu gre v šoli slabo, kljub temu pa pri sebi ni zmožen spremeniti ničesar in za svojo neuspešnost krivi druge.
Kriza krize: finančna kriza (ne) bo minila. Stanje, proti kateremu tonemo, samo mi sami v obupu in strahu imenujemo kriza. Kriza je nastala in nastaja zato, ker smo že zdavnaj izgubili odnos do realnosti, ker smo biti zamenjali z imeti (to je sintagma Ericha Fromma iz sedemdesetih let, ki je zaradi preprostosti učinkovita še danes).
Sedanja kriza nas samih se bo končala, ko bomo odvrgli odvečno lepotičje in odvečne nakupovalne vrečke, ki nas vlečejo navzdol, ki nas obremenjujejo, da ne moremo splavati. Roke in trebuhe imamo preobložene, hrbtenica se nam krivi …
Posledice začetkov mrzličnega zamenjevanja biti z imeti bodo zdaj za mnoge zelo boleče, za mnoge pa nekoliko manj, mnogi bodo potisnjeni v eksistenčno krizo, ogromna večina pa bo do naslednje krize počasi pridobivala nazaj nepotrebne razvade in navade, brez katerih se zdaj zdi, da se ne da živeti.
Skupaj z osamosvojitvijo je v družbeni sektor – predvsem pri uradništvu in šolstvu – vstopilo potrošništvo, pretirano zaposlovanje, razkošje kadrov, palač, plač in materialnih dobrin. Mlada država je začela skrbeti sama zase ...Kaj tisočletne sanje o samostojnosti, ki jih nismo nikoli sanjali, nakupovalna košarica je bila prikriti predmet poželenja! Ob spremembi političnega sistema je bilo potrošništvo edini pravi realni cilj ljudskih množic, bolj prisebnih članov družbe, ki so videli veliko dlje in so bili elita, pa privatizacija oziroma bogatenje.
Sindikalni voditelji javnih uslužbencev in po njihovem diktatu tudi javni uslužbenci so zdaj podobni pubertetniku, ki mu gre v šoli slabo, je pred šolskim polomom, kljub temu pa pri sebi ni zmožen spremeniti ničesar, za svojo neuspešnost krivi druge, svet je zanj krivičen in zoper ta svet se je treba pasivno ali aktivno upirati, vsekakor pa tako, da se ne odpove nobeni zabavi, da mu morajo starši še naprej dajati denar za njegove osnovne pravice, da je in pije, da spi in se zabava …
Politična dejstva: v oči bode golo in grdo dejstvo, da je sedanja vladajoča garnitura zaradi preračunljivosti uvedla v resnici nepravične ekonomske darove otrokom, staršem in zaposlenim, s katerimi ni bilo kaj početi, so jih pa z veseljem in začudenjem sprejeli: zastonj malico za vse, dokončno zastonj učbenike, razkošno sistemizacijo in zelo bogat plačni sistem – zdaj pa je v resnici kakor mačka, ki grize svoj oguljeni in prežvečeni rep, pretvarja pa se, da je nujna rešiteljica obupno slabe finančne situacije …
Kriza pa se je začela, prav simptomatično, z navidezno potjo navzgor, ob reformi šolstva. V osnovnih šolah smo uvedli devetletno izobraževanje, na fakultetah pa so na tiho v neskončnost množili študijske programe, vpisovali vsakogar brez selekcije, ustanavljali nove fakultete in potem še univerze (sami sebe so kot deževnik delili na nove in nove osebke in se razmnoževali). Zakaj pa ne bi tudi ljudje v šolstvu izrabili dolgih obdobij brezvladja in slepote političnih voditeljev in se priklopili na sistem tako, da jim je dobro, zelo dobro?
Mimogrede, čeprav ni nepomembno: na šolah se je vzporedno in mehanično iz sveta odraslih ljudi politično uveljavljal in preslikaval moralni in etični sistem, ki se mu reče človekove pravice. Starše in uradnike in dušebrižnike v šolstvu, posebno najbolj okužene s potrošništvom, je zajela evforija, ki jo lahko imenujemo samo na kratko – pedocentrizem. Potrebno je bilo kopičenje pravilnikov, ki naj bi zagotavljali neskončno pravičnost – za starše, za otroke z vedno bolj agresivnim oženjem prostora učiteljem in stroki.
Zdaj smo v šolstvu (in brez dvoma tudi drugod v tako imenovanih družbenih dejavnostih) v stanju jasne in vidne krize, omnikrize, ki ni samo finančna, je tudi strokovna, moralna, družbena, vzgojna itn.
Delovna mesta: bogokletno je sicer reči, res pa je, da je vsak učitelj na katerikoli izobraževalni in vzgojni ustanovi lastnik delovnega mesta. Če je na šoli slab učitelj, ni nobene, niti teoretične možnosti, da bi službo izgubil. Ustanova in z njo učenci in dijaki so obsojeni na slabega učitelja.
Na pravni ravni, sodeč po sodni praksi, ki je v veljavi, ni niti enega primera, ko bi učitelj izgubil pravdo zaradi izredne odpovedi delovnega razmerja, pa čeprav so mu brez dvoma dokazali kršitve delovnopravne zakonodaje, pogodbe, odločbe Zavoda za zdravstveno varstvo itn. Vsi so se vrnili na delo z odškodnino na škodo učencev in kolegov in države.
Učiteljski greh je lahko še tako velik, pa ga bodo ob najmanjšem konfliktu zaščitili tako sindikat kakor pozneje sodišče in seveda kolegialna solidarnost v učiteljskih zborih. Bog vedi, koliko je prikritih, pod preprogo pometenih manjših, pa vendar dovolj velikih primerov kršenja zakonodaje, kjer se ne ukrepa, ker ni nikakršnih možnosti, da bi kogarkoli odslovili, ker ne dela dobro ali dela celo zoper pravne in moralne norme. Lahko nič ne dela, lahko dela škodo, vsi moramo biti tiho.
Edina možna rešitev: blagi elementi trga delovne sile učiteljev. Konkurenčnost med učitelji za delovno mesto. Zdaj ostajajo pred vrati za zaposlitev mladi in na delo pripravljeni ljudje, ki pa nimajo vstopa, ker so pač tam zaposleni popolni lastniki delovnih mest. Za izboljšanje šolskega sistema je potrebna korekcija sedanjega stanja neskončnih pravic že zaposlenih v korist nezaposlenih, v korist delavoljnih zoper tiste, ki zlorabljajo pravico do delovnega mesta.
Izenačevalni sistem: brez dvoma je visoka stopnja humanizacije in socializacije šolskega sistema v tem, da zmanjšuje socialne in naravne razlike. Izenačevanje razlik, ki so naravna danost, je potrebno, vendar je v šolah prešlo tisto nevidno mejo, ko posameznik ne sprejema svojih naravnih danosti, pač pa ga družba utrjuje v spoznanju, da mora vse narediti zanj, njegovi prosti volji pa je prepuščeno, ali bo naredil karkoli ali nič. No, na ravni humanega odnosa družbe do otroka je to pravo stališče. Odgovornost do samega sebe, ki je del vzgoje, pa ne obstaja – tudi ti moraš narediti vse, da boš enakopraven. Tega v sistemu ne počnemo …
V šoli se to kaže tako, da mora šola zaradi odločb organizirati vse možne pomoči, otrokom in staršem pa niti v zameno niti zaradi njih samih ni treba narediti nič. Starši, in vedno pogosteje tudi učitelji, zlorabljajo možnosti dodatnih pomoči zato, da naj bi si otrok pridobil kompetence, ki si jih sicer ne bi (in si jih v resnici ne bo in bo slej ko prej seveda neuspešen), učitelji pa zato, da se znebijo težavnega učenca, ki uničuje njihovo delo zaradi neprilagojenosti ali zato, ker pač ni kos osnovnim standardom znanja.
Po grobi oceni je v sistemu zagotovo tisoč ali več delovnih mest, ki zagotavljajo izenačitve, ki pa so bile doslej dodeljene povsem nekritično, saj ni znan niti en primer, ko bi bila zahteva za dodatno pomoč zavrnjena. Komisije za dodelitev teh pomoči pa imajo na tisoče čakajočih, da jim samo s »kopiraj-prilepi« izdajo odločbo – in povečajo motnjo v sistemu, povečajo pa tudi vzgojni in izobraževalni minus mnogim otrokom.
Če je ta sistem v osnovni šoli pogosto nujen, pa se je razširil do neskončnih meja v srednje šole in fakultete, kjer pa seveda tak privilegij ni več preprosta izenačitev mankov posameznika, pač pa nasilje nad vsemi ostalimi …
Normativi in standardi: normativi in standardi so najbolj nevralgična točka sistema. Doslej se je tudi zaradi precej neumne lokalne samouprave, ki je razdrobila tudi izobraževalni sistem, uveljavila ekstenzivnost na ravni mreže šol (očitno zdaj še univerz!), prav tako pa se je predvsem zaradi ohranjanja delovnih mest uveljavljalo vedno večje število predmetov in izbirnosti.
Vesela zmota, ki jo glede normativov trosi stroka in seveda ponavljajo starši, pa tudi in predvsem učitelji ter ravnatelji, je, da so majhne šole dobre, da je malo otrok v razredu dobro. To je seveda skriti strup, ki razžira resno delo in veliko stane. Vik in krik, ki je nastal pred leti ob ugotovitvi, da ena regija pri standardih znanja v celoti bistveno zaostaja, bi se hitro polegel, če bi si natančneje ogledali velikost občin in osnovnih šol in število otrok v posameznih razredih …
Če samo preprosto ponazorim: v majhni šoli je izbirnost in možna organizacija pouka zelo omejena, pogosto en sam učitelj za posamezen predmet je izgubljen v vesolju, ni zamenljiv, ni primerljiv, je pa tudi katastrofa, če je slab … Učenec, posebno če je sposoben, v majhnem razredu praviloma nima sogovornika, učiteljica pa zaradi manjšega števila otrok v resnici ne more diferencirati, ne more ustvariti prave klime v razredu … pa še, seveda nehote, manj in slabše dela (pa naj govori, kar hoče).
Strokovno lažne rešitve ob uvedbi devetletke se zdaj, v času krize, na ravni dosežkov učencev izkazujejo kot kriza znanja, kot primerjalno slabi rezultati. Še vedno nihče ne prizna, da je recimo uvedba nivojskega pouka uničila strokovne osnove poučevanja, dala pa je, ali ohranila, v času depopulacije, v celoti veliko delovnih mest! Cilj reforme šolstva tako ni bila samo večja kakovost. Nihče ne prizna, da je tako razkošen predmetnik problem in da je šlo pravzaprav za odlaganje soočenja s prevelikim številom zaposlenih – težave, ki je bila zavita v celofan večje kakovosti osnovnošolskega izobraževanja …
Sindikat: Sindikat vzgoje in izobraževanja je jasna zgodba z večno ponavljajočim se lajtmotivom. Paradržavni politični sindikati iz časa samoupravnega socializma niso naredili nobene preobrazbe v moderne sindikate – vsi kadri so isti, retorika je ista, delovanje in cilji tudi. Največji očitek njihovemu delovanju je, poleg možne množice manjših, da se ukvarjajo s politiko in globalnim družbenimi odnosi – zato so v resnici družbenopolitična sila in ne sindikat. Retorika pravičnosti, češ, poglejte bogate in nas reveže, vzpostavite pravičnost itn., je veliko slepilo: nihče v družbenem sektorju ni reven (razen snažilk in njim podobnih profilov, recimo policistov, vendar sindikata ti ne zanimajo), njihova naloga je braniti zaposlitveno razkošje, lenobo in malomarnost, saj jim samo to daje pravo moč. Vse ostalo jih v resnici ne zanima – ne osebno ne družbeno.
In še stavka v javnem sektorju: v šolstvu ne bo resna, navadno sprenevedanje bo. Ni učiteljice ali učitelja na katerikoli ravni v šolstvu, ki bi – kot velevajo pravila v primeru stavke – na delovnem mestu zdržal osem ur dva dni zapored. Raje delamo nekaj več kot polovični delovni čas, potem pa gremo po svoje …
Ko bi morali nadoknaditi zamujeno zaradi stavke, tega ne bodo naredili. Šolsko leto traja 190 dni, ko so učitelji z otroki. Če bo stavka, pa pač toliko manj. Kdo bi se odrekel počitnicam. Te so namreč v interesu stroke in otrok … In tudi: stavko bomo interpretirali kot pedagoško sredstvo za vzgojo otrok.
|
|
|
|