ronja
|
Delam enako kot liljana - mam pač srečo, da se zaenkrat da zmenit z njima. Sva se pa ravno včeraj pogovarjali s sosedo, ki ima malo bolj trmasto punčko in jo pač pošlje v kot in sva se strinjali, da je v bistvu skoraj katerakoli (razen ekstremnih, seveda) metoda boljša, kot pa da ne narediš nič in pustiš otroka, da doseže svoje s trmo. Se pa strinjam z Liljano, da ni treba vsakega otroka nekam zapirat, da mu pokažeš, da svojega na ta način ne bo dosegel. Samo pač tistega ne pustiš, pa je. Če smo rekli roke umit, roke umijemo. Če je treba čevlje pospravit, stojiš zraven, dokler jih ne pospravi itd... Samo železne živce rabiš, pa veliko časa na začetku;). Pri nas se punci radi pocartata, tudi kadar sta jezni - Ronja sploh to rabi že takoj, da se zazihra, da je vse ok, verjetno;), Lejla pa čez kako minuto (hoče pa svojo minuto mira in ji ga probam zagotovit - beri: lovim Ronjo, da ji tačas ne "teži" - beri: ona bi jo potolažla, samo Lejli pa to ne paše ). Vem pa, da niso vsi otroci taki- že malidve sta različni. je imela nekaj obdobij, ki so trajali teden dni ali 10 dni, ko je intenzivno trmarila, nič ni želela, vse je bilo kontra kar je kdo rekel.....samo takrat nisem popustila, pri stvareh, ki so se meni zdele pomembne, da se ne popusti (recimo, odhod v vrtec, oblačenje, dati mami roko na cesti, da zaradi njene trme ne bi mogla k zdravniku recimo, se meni zdi povsem nepredstavljivo), sem ji pa pustila določeno mero samostojnosti pri stvareh, ki si jih je sama želela (oblačenje, kuhanje, pospravljanje....otroci pač radi počno stvari kot starši....še danes kako minuto ali dve (več neuser posted image ) briše prah z mano, čisti okna, pometa, sesa...... Enako je pri nas, edino da kuhali bi skoz z mano, nikoli se ne naveličata in še ko že damo pečt, bo vsaj Ronja še dalje visela tu - včasih si prav želim, da bi dali mir, pa bi jima blo mal bolj dolgčas z mano .
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|