|
Kerensa* -> RE: Če ima katera čas in voljo... (12.3.2012 17:51:14)
|
IZVIRNO SPOROČILO: mateyka
IZVIRNO SPOROČILO: Kerensa*
Ker ko se mu biološki oče ne bo želel oglasiti, ali ga ne bo želel videti, ga bo lahko to zelo potrlo
Seveda - popolnoma možno. Ampak dokler ne poskusi, tega ne ve. In če je pripravljen tudi na to - zakaj ne bi poskusil?
ampak Kerensa kako ne ve?? saj je jasno da je spermodarovalec VEDEL da je darovanje anonimno in da ne bo spoznal teh svojih potomcev. za darovanje se je odločil na podlagi pogojev ki so bili dani (anonimnost). a misliš da je izbral darovati spermo anonimno in skrivaj, z upanjem da ga bo klinac pri 18 našel kljub preprovedi v zakonodaji in zdaj sanjari in upa da mu bo potrkal na vrata?
dej no, vsi vemo da poba pač ne gleda na druge, samo nase. mal ego preveč dela.. sej ne rečem da te gloda, kdo je dal seme, samo če smo res fer, vemo da če bi res želel dobro svojemu spermodarovalcu, bi upošteval njegove želje, ki so bile jasne še preden se je rodil btw..
Moški, ki je daroval spermo, je vedel, da jo daruje anonimno - to je dejstvo. Tudi človek, ki recimo daruje kri, to naredi (večinoma) anonimno. Obema je skupno to, da ne vesta, kdo bo dobil to njuno tekočino, drži?
Najverjetnejša možnost je, da sta oba darovala iz pravega razloga - z namenom pomagati. Prvi je želel pomagati neplodnemu paru, drugi pa je želel nekomu rešiti življenje (ali vsaj povrniti zdravje). Na to, da pri obojem celo v Sloveniji dobiš nekaj denarja, se ne bom ozirala - darovanje za plačilo se v Sloveniji pač ne splača, pa če si še tak revež.
In oba, ki sta darovala, sta (najverjetneje) srčna človeka. Če daruješ iz prej omenjenih razlogov, bi se težko reklo, da si prasec.
Po statističnih podatkih so spermodajalci večinoma moški srednjih let, situirani in z višjo izobrazbo od povprečne, v vsakem primeru pa so (fizično) zdravi. Če predpostavljamo, da je Italijanov biološki oče tak/šen, potem pridemo do nekega dokaj logičnega (za moje pojme) zaključka.
In to je, da vedno obstaja možnost, pa anonimnost in zakonodaja gor ali dol, da otrok, ki je bil s to spermo spočet, najde svojega biološkega očeta. Dovolj je napaka v računalniškem sistemu ali gobčna medicinska sestra - v bistvu sploh ni pomembno, kako se to zgodi. Dejstvo je, da možnost obstaja. In če razumen moški, za katerega še sklepamo, da je srčen, daruje spermo, potem se zaveda, da nekje po svetu hodi njegov biološki otrok. Ne ve, ali je hčerka ali sin. Ne ve, ali je zdrav ali ne. Pravzaprav večinoma ne ve ničesar in večinoma niti ne poskuša ugotoviti, saj je sprejel anonimnost že ob darovanju.
Nikakor pa to, da je podpisal postopek anonimnosti, ne pomeni, da ga ne zanima. Morda pa ga. Morda bi pa rad vedel, kateremu paru je pomagal do otroka in s tem sreče. Morda bi pa rad spoznal svojega otroka, četudi temu otroku nikdar ne bi povedal, da je v bistvu njegov oče. Morda tudi prej omenjenega krvodajalca zanima, komu je rešil življenje - pa tega niti ne poskuša ugotavljati, ker ve, da so možnosti skoraj nične.
In dokler obstaja najmanjša možnost, da bi ta biološki oče želel svojega sina vsaj srečati in spoznati... vse do takrat je smiselno iskati - sploh v omenjenem primeru. Če ga ne bi želel spoznati, potem se bo moral Italijan s tem pač sprijazniti. Jaz, recimo, sem bila vnaprej pripravljena na to, da morda pa moji biološki sorodniki ne bodo hoteli imeti stikov z mano - in da morda celo, kljub dokazom, ne bodo hotela niti priznati sorodstva. Pa sem imela srečo in se to ni zgodilo. Če bi se, večje krize ne bi bilo - stikov tako ali tako nismo imeli nikoli, saj niti vedeli nismo drug za drugega - lahko bi bilo še naprej tako.
|
|
|
|