komarka
|
živjo, punce... za tiste ki še čakate malo branja, ostale imajo dosti veselja s svojimi deteci... Tudi ve boste kmalu tu...in res razumem da je težko čakat..do sedaj sem vsakič čakal čez rok..pravijo da tudi porod čaka na pravi trenutek.. No pri nama je že bilo tako.
Naša zgodba
v ponedeljek zjutraj(3 dne cez rok) sediva z možem pri zajtrku in v zraku toliko nedorečenega..kam bi šla rodit, kako bo z varstvom za tavečje dva, kam bom hodila na ctg na dva dni...pa pokličem doulo, porodno spremljevalko in jo vprašam za mnenje glde amniocinteze...pa naju z možem prešine, da bi jo vseeno prosila, če naju spremlja in ona sprejme.
naslednji dan se doimo, pomenimo, ujamemo in določimo da gremo pogledat na Jesenice..
v sredo se zbudiva tečna ko ne vem kaj se odpravimo proti Jesenicam... in naju sprejme prav priazna babica ki na srečo ni imela nobene porodnice in torej čas za nas..predebatiramo oba prejšnja poroda, pove kako imajo oni prakso, poveva svoje zelje in izpolniva papirje, saj sva se brez tezav odočila da prideva rodit tja. Če naju le ne prehiti.
takrat ugotoviva da imam tudi napotnico in grem lahko še na ctg in pregled k njihovemu ginekologu.
in res, se spet pogovorimo, pove svoje pomisleke oz mozne zaplete... super nama je bilo na tak način se pogovarjat. naredi se uz otročka in spet ful vse razloži (mož je bil zdaj v bistvu prvič zraven na uz) in greva zadovoljna domov.
naslednji dan zjutraj me zbudijo "menstrualni" krči in kot je ena zapisala..hecno v tretje pa nisem takoj dojela da to je to..sem najprej pomislila kaj je ta bolečin, da ni kaj narobe...
Popadki so se lepo vrstlili na 10 min.. mož odpelje otroka v vrtec in jih nočem vznemirjat, ker ne vem kako hitro bo napredovalo... dopoldan sva se še carkljala, se sproščala med popadki in obvestila doulo... poljubila sva se samo enkrat, pa so se takoj začeli stopnjevat...in me je hitro 2minilo" saj nisem hotla spet skor v avtu rodit ..iz istega razloga nisem upala it v kopel,,pa bi pasalo...
no ob 13h se odpravimo iz lj in jaz ze prehajam v bolj aktivno fazo, kar se je vidlo po osornosti v stilu "kr dam se brigaj za svoj ruzak" ko me je vprašal ce sem ga vidla...
Hitra vožnja se je prilegla. nekaj popadkov in smo na jesenicah, lezem v tretji stuk po stopnicah... in na porodnem pozdraviva: sva že nazaj. :-)
po prvem ctg-ju 30 min, so mi samo občasno poslušali otrokov utrip, drugače nobenih kablov!
Ob pol treh pride ista babica s katero smo se pogovarjali prejšnjo dopldne...
grem v porodno(nobenega klistirja, ali vrečastih srajc) sem v soji majčki, naštimamo glasbo..no svečk nismo, ker je bila dnevna svetloba čarobna in lepa( za ponoči pa gotovo bi pasalo).
komaj z babco ujameva eno pavzo med popadki, saj so se kar podaljševali da me potipa...7 cm in čisto mehek mv... to je bil tudi njen zadnji pregled...od tam naprej je šlo z neznasko silo in intenzivnostjo iz popadka v popadkem, jaz kleče na postelji in se opriram na držalo naslona postelje..moz in dula me nezno masirata, mož me boza po laseh, doula mi daje oblkladek na čelo in mandarine...
in naenkrat čutim da sili navzdol, da "samo potiska"..babica je v blizini, me spodbuja naj spustim otročka, da mi gre dobro... želi še preverit če sem čisto odprta, da je varno potiskat, a jaz ne morem vec na hrbet, predlga da bo kr tako pregledala in zavzdihnem "joj ne med popadkom" (kar je bilo praktično ves cas zadnij 20 min) in ona na moje presenecenje to upošteva. v vsej intenzivnosti se spršujem ali bom to zmogla, čakam kdaj bo odtekla voda ..in me doula pomiri da smtik pred izstisom(to smo tudi ze prej debat
, da je zelo znacilno da takrat čutiš nemoč, dvom...) in tkrat močan pritisk in glavica se porodiirali če v ovojih... babica sedaj predre mehur in porodi se dete, najlepše na svetu... vzamem ga k sebi v naročje, moz in doula pa mi pomagata leči na hrbet...
čutim da sem utrujena... in samo počivam..porod je bil res silovit...gledam detece... počakamo pol ure da popkovnica neha utripat in da se porodi se posteljica... ostanemo v mirnem vzdušju in počasi se zunaj noči...
in ko čez dve uri izvem da sem porodila tako velikega dečka z obsegom glavice 37 in brez vsake strganine.. sem ponosna nase in na celo ekiipo!
Dnevi na oddelku pa so bili zelo domači in prijetni..le poporodni krči maternice so grdo motili idilo...
prav lepo je bilo tudi ko sta naslednji dan bratec in sestrica prišla na obisk, sta ga pestvala in smo ga skupaj previjali..na njuno veliko zadovoljstvo je bil fino pokakan :-)
sedaj se privajamo na nov ritem... in vohamo kako diši dojenček!
|
Natisni
, še čakamo? Mi ja. 
Mogoče se bo pa le začelo. Ker krče imam pa tudi kar naprej v trebuhu. Bomo videli. 
! 
. Pa ne vem kaj bi to lahko blo? Se kateri kaj sanja? 
, vendar je bilo 
