camino79
|
Hoj! Lepo vas je brati. Očitno se soočamo s podobnimi težavami. Naša je zbolevala v prvih dveh mesecih vrtca, zdaj pa je že kar nekaj časa ok. TRMA - ja, že nekaj mesecev. Se kar vsede ali vleže na tla, joče, tolče...a se kar hitro pomiri. Včasih zlepa, z razumevanjem, včasih malo zignoriram...kaj pa vem. Samo se mi zdi, da gre mičkeno na boljše, da že več razume kot pred štirimi meseci, ko se je začelo. Malo je po mamici, hi hi. NOSEČNOST - tudi mi pričakujemo v začetku jeseni, in moram priznati, da mi je sedaj kar precej naporno. Služba, tamala...Malo so mi začele nagajati žile in zelo me boli križ. Nasploh to nosečnost precej težje prenašam kot prvo. Veselim se, hkrati pa me malo skrbi, kako bo z obema, kajti tudi "tavelika" bo doma. Nas vrtec res preveč košta... Zdaj pa še prenavljamo...komaj dva meseca sicer, pa imam že vsega vrh glave. Saj se veselim, ne razumet narobe, ampak naporno je. Iz službe, porihtat tamalo, poskusit dobit varstvo, letanje po raznih Bauhausih, spet tamala...zvečer padem kot ubita v posteljo. Pa še midva sva se začela nekaj zatikat... Ne morem sprejet...ja, vem, cel dan je včasih okrog zaradi teh mojstrov in pride utrujen domov. Ampak, vmes si najde kar nekaj časa za kavice, špricerje ipd., znese kar nekaj časa...ok, to je njegov čas, frajfraj, samo ne mi prit domov pa se zleknit pa samo čakat pa jamrat...ker jaz nimam v celem dnevu niti 15 minut fraj zase...razen, ko se zvečer zvlečem pod odejo. Kakšne kavice, jih ni! In potem ta "obremenjenost" njemu služi kot izgovor za vsak izbruh jeze, slabe volje, mi pa naj bomo nasmejani kot rožice, prijazni in razumevajoči v eno, brez pravice, da smo kdaj sitni in slabe volje in se slabo počutimo. Drek! Pa ok, vem, mali otrok, služba, prenova, se zavedam, samo daj, pokaži malo razumevanja... Kak sem besna včasih. Recimo danes. Pa saj se potem nekak pogliha...
|