*Zvončica*
|
Ta zgodba je dokaj podobna moji zato se morem oglasit... S prvim partnerjem, fantom sva bila skupaj od 16.leta. Neka mladostniška zagledanost-bil mi je pač simpatičen, niti ne prava zaljubljenost je bila to. In je prerasla v zvezo, ki je trajala nekje 9 let (sva tudi že na pol skupaj živela, začela razmišljat celo o gradnji, skratka bila zelo resna). Veza je bila OK, brez posebnih pretresov, čeprav je v njej veliko manjkalo. Ni bilo veliko skupnih aktivnosti, bolj omejevanje in različni pogledi na življenje. Da bi bile med nama kakšne prave iskrice, o tem pa sploh ni govoriti, samo pri 16 na to še nisem bila ravno pozorna, potem pa je vse skupaj že tako bila "rutina" (na koncu sem se sicer celo koliko se je le dalo izogibala poljubom in sexu). Je pa bil tudi vredu fant, deloven, imel je neke cilje in ambicije, skratka ni bilo "pravega" vidnega razloga za to da prekinem z njim (tako se mi je zdelo ). Sem se pa velikokrat spraševala podobne stvari kot ti (ali je to to, ali je lahko sploh drugače, saj se v vsaki vezi s časoma "metuljčki" umirijo, sama veza se niti ni zdela kaj veliko slabša od ostalih ko sem pogledala okrog sebe itd.itd.). Včasih se mi je tudi kdo drug zazdel simpatičen, čeprav partnerja nisem nikoli prevarala. Sem pa veliko razmišljala in si želela drugačnega življenja, predvsem bolj polnega. In ko mi je enkrat en drug postal prav zares zelo, zelo všeč sem se odločila da vezo končam. Uvidela sem da to nima smisla, če sem se sposobna tako zagledat v drugega. Uvidela da vse skupaj ne vodi nikamor oz. da to pač za mene ni to in nikoli ne bo, ker nekaj ključnega očitno manjka. Pri sebi sem celo ugotovila da se na konec pripravljam že nekaj časa, samo še nisem storila tistega zadnjega koraka. Do nekega trenutka pač še nisem bila pripravljena, ta odločitev je morala dozoret v meni. In tudi je, pri 25 in pred skoraj natanko 8 leti. In bila je ena najboljših odločitev v mojem življenju. Z mene je odpadlo takšno breme; sem prav zadihala in bila resnično šokirana, ker sama nisem mogla verjet da me je to že toliko težilo in da je bilo vse skupaj že tako preživeto, brez da bi se zares zavedala tega. Mislim da se je treba ravnat po tem kaj čutiš, nekega izzida ti ne more zagotoviti nihče, prav tako nikoli ne moreš vedet kaj je "pravilna" odločitev. In ravno zato je po mojem vedno najboljše da se odločimo po nekem notranjem vodilu in v trenutku, za katerega čutimo da je za odločitev pravi ter se tudi čim manj oziramo na to kaj bi naredil kdo drug in potem bo ta odločitev v danem trenutku sigurno najboljša. Nekega univerzalnega recepta pač tu po mojem ni. Kam te bo pa peljala pot tako nikoli ne moreš predvideti (v nobenem primeru). No, meni je ta konec prinesel veliko pozitivnega (s tistim ki mi je bil zelo všeč se sicer nikoli ni zadeva izšla), sem pa uživala v svojem samskem času, se veliko naučila o sebi in svojih čustvih in nekaj mesecev kasneje še spoznala svojega moža, kjer so pa iskrice konkretno preskočile...in po več letih, enem otroku in enem na poti in kljub vsakodnevnim problemčkom in problemom so še danes zelo prisotne .
|