nejcko
|
IZVIRNO SPOROČILO: liliana
Ne vem kako lahko pričakujete starši hiperaktivnih otrok od laične javnosti, da bo motnjo 100% sprejelo, če sami pravite, da jo del stroke zavrača.......?
In nikjer nisem jaz krivila vas, staršev, da ste vi krivi za to motnjo...nikjer nisem tudi te motnje kategorično zavračala.....povedala sem le, da se vedno pogosteje pojavlja (po mojem mnenju seveda, nisem govorila o nekih %) povedala sem le, da se je tudi vzgoja v zadnjih 40 letih spremenila.....in je postala precej permisivna.....
Sama sicer ne vem, kateri del stroke zavrača hiperaktivnost (o tem sem prvič slišala tukaj, pa še to je bil omenjen samo B. Žorž - btw, kaj pa je sploh on; psiholog, psihiater?), pa tudi če jo res, je tako skoraj pri vseh boleznih in motnjah in problemih - določen del stroke ima vedno nek svoj pogled. Saj to lahko vidimo že pri alernativni medicini - večina jo je kategorično zavračala, nek dal jo še zmeraj in jo vedno bo, določen procent strokovnjakov pa jo že leta dolgo potiho podpira in morda celo izvaja. Tako pač je in tako vedno bo.
Enako tudi danes lahko za čisto preproste bolezni najdemo zdravnike, ki bodo takoj ukrepali, drugi bodo pa v stilu nejevernih Tomažev in po sistemu, da je večina ljudi itak hipohondrov, ki hočejo samo bolniško, ukrepali šele takrat, ko je človek skoraj tik pred smrtjo (ali celo umre).
In zdaj - kateri del stroke ima torej prav?
Drugič - to sem ti že enkrat napisala, ampak ker je tvoj nivo komunikacije za moje pojme zelo na nivoju, iz tebe pač veje deloma upravičen dvom, ti bom še enkrat:
-Trideset let nazaj je bil delež alergikov, astmatikov, epileptikov zanemarljiv. Kot sem ti že napisala, jaz se jih iz časa svoje OŠ skorajda ne spomnim.
-Danes je delež ortrok, ki obolevajo za temi boleznimi, v nenehnem porastu.
-Za disleksijo jaz svoj živ dan nisem slišala do pred nekaj let (recimo 10, morda 15 let nazaj). Pa vendar je bil Einstein dislektik in ta podatek je prišel ven šele pred parimi leti. Zakaj?
-Rak - tudi zanj vemo, da je v nenehnem porastu. V času mojega otroštva in mladosti smo poznali par oblik raka, danes skoraj ni dela telesa, ni organa, kjer se ta vrag ne bi razvil. Da o št. rakavih bolnikov ne govorimo glede na št. rakavih bolnikov pred 30 leti.
-Ko sem bila otrok in še kasneje, najstnica, sem bila non stop na soncu, na plažo sem prišla ob 10 dopoldan in odšla z nje ob šestih zvečer. Sploh se ne spomnim, da bi nas starši kaj mazali, o slabem vplivu sonca se sploh ni govorilo, še najmanj o kakšni alergiji na sonce. Danes so razmere glede tega popolnoma drugačne, kajne.
- Da imamo ljudje ščitnico in da imajo moški prostato sem izvedela par let nazaj.
- In še in še in še in še bi lahko naštevala.
Kaj hočem povedati - Seveda imamo ljudje od nekdaj ščitnico in moški prostato, prav tako je pretirana izpostavljenost soncu od nekdaj škodljiva. Od nekdaj so bili dislektiki in rakavi bolniki, od nekdaj astmatiki, alergiki itd. Od nekdaj. A bili so redki, vsekakor jih je bilo mnogo manj, kot jih je danes. In tudi hiperaktivni otroci so od nekdaj bili (preberi si roman H. Hesseja: Pod kolesom). A jih je bilo manj. Za nekatere je stroka vedela, nekateri so bili šele v raziskavi, za nekatere se zaradi takratnih družbenih, kulturnih in ne vem kakšnih vse vzrokov stroka ni zanimala oz. jih je obravnavala v skladu s takratnim znanjem.
A medicina je napredovala, predvsem iz radovednosti, veliko pa tudi zaradi potreb, saj se je število astmatikov, alergikov, rakavih bolnikov, dislektikov, hiperaktivcev iz leta v leto povečevalo. Iz leta v leto. Zakaj, sem tudi že parkrat napisala.
In ne nazadnje, ali se vam ne zdi logično, da če je hiperaktivnost dedna, kot trdi stroka, da so hiperaktivci od nekdaj bili. Od koga, za božjo voljo, pa naj bi današnji ADHD-jčki podedovali to motnjo, če nekoč te motnje ne bi bilo 
Pa še nekaj - ko sem jaz hodila v šolo, se spomnim morda 5 otrok na celi šoli, ki bi jih danes takoj opredelili kot otroke s PP, pa recimo, da bi jih lahko našteli na vsej šoli še 1x toliko, katerim bi morebiti danes znali diagnosticirati izvor njihovih težav, pa so pač ali ponavljali razred, bili prešolani ali pa pač nekako lezli. Vsekakor bi takrat delež teh učencev znašal nekje med 3-5% celotne šolske populacije.
Danes je delež otrok s PP, ki so vključeni v redno OŠ še enkrat višji, celo več - ta procent znaša nekje okoli 10% (v teh 10% spadajo vsi otroci s PP, torej od tistih, ki imajo učne težave, so gibalno ovirani ali imajo kakšno drugo motnjo, kot npr. ADD, ADHD, disleksijo, dispreksijo, itd.), da o procentu alergikov in atmatikov ne govorim.
In danes nihče, ampak res nihče ne dvomi, da imajo v enem razredu Jurček astmo, Špela alergijo na mleko, Lojzek alergijo na osje pike, Katja disleksijo, da je Franci s krajšo nogo motorično oviran otrok, ... nihče v to ne dvomi, vsi pa dvomijo, da ima Matic res ADHD. Vsi se sprašujejo, če morebiti njegovi starši nimajo pojma o vzgoji oz. Matica permisivno vzgajajo, nimajo doma reda, nimajo avtoritete ... vsem se zdi Matic hudo razvajen in nevzgojen otrok.
Mar ti kot starš Matica ne bi od hudega zajokala? Mar se ne bi vprašala, zakaj, zakaj, za božjo voljo, samo tebi nihče ne verjame. Mar se ti ne bi zdelo za malo, da bi samo tebi očitali, da si otroku pridobila odločbo samo zato, ker se ti ga ne ljubi vzgajati? Mar se ti ne bi zdelo krivično, da bi samo nate kazali s prstom, da zastrupljaš svojega otroka z zdravili, medtem ko bi Jurčkova mama Jurčku brez slabe vesti vpihovala ventolin (ali kaj že imajo), Lojzku dala injekcijo po osjem piku, Franciju kupila ortopedske čevlje, za Špelo pa zahtevala posebno dietno prehrano v šoli.
In ja, vedno so bili in vedno bojo ljudje, ki bodo "hvatali krivine". Tudi glede ADHD motnje, sigurno. A to še vedno ne izniči dejstva, da ta motnja res obstaja, da je celo v porastu ... Žal se je ne da na RTG-ju pokazati kot raka, a vendar obstaja, kakor obstajajo številne druge možganske (psihične, umske) bolezni in motnje. Možgani so in bojo verjetno vedno najbolj misteriozen in zato neraziskan organ človeka - to pa ti bo potrdil čisto vsak strokovnjak.
To in samo to želimo starši ADHD-jčkov dokazati laični javnosti. In od nje dobiti vsaj malo strpnosti, če že razumevanja ne moremo.
|
Natisni
. 
