mojcaziga
|
IZVIRNO SPOROČILO: pelin
Ali resnično motnja obstaja ali ne, ni moja naloga ugotavljati, niti nisem strokovna oseba, ki bi bila zato pooblaščena. Sem pa zato, da se dokočno uredi to področje in se začne delat na usposobljenosti kadra, ki s takimi otroki delajo, zato, da ne bodo naši / ostali otroci čutili posledic dejanj motenih otrok. Pa tu ne mislim zdaj ločenih oddelkov ali kaj takega, ampak le to, da bodo znali ustaviti in umiriti te otroke, da bodo tudi naši imeli možnost normalnega pouka.
IZVIRNO SPOROČILO: mojcaziga
Nihče, razen tebi in Lilijani podobnih ne meni, da motnja ne obstaja oz. v njen obstoj dvomi....Ti otroci niso neki ala "mavrični otroci" in neki namišljeni bolniki...Otroci, ki imajo takšno odločbo, so na žalost res otroci z ADHD sindromom, tako kot otroci s cerebralno paralizo, ali Downčki ali drugi otroci s posebnimi potrebami...Do te diagnoze se ne pride v domači kuhinji ampak jo potrdijo pravi šolani strokovnjaki....Ta diagnoza ni neka kvazi diagnoza , temveč prava resnična..., ki označi otroka za otroka s posebnimi potrebami...za otroka, ki ima to "srečo", da ga nekateri tebi podobni tretirajo za malo zmešanega in nekateri za nevzgojenega.
Ne vem od kje ti podatki, da strokovnjaki še ne vedo ali ta sindrom sploh obstaja ali je le izmišljen. O tem sploh ni dileme...to so dognali že daleč nazaj, saj je ADHD sindrom resničen in ne namišljen. Če se porajajo dvomi, se le na področju nastanka tega sindroma....oz. vzrokov...Pa še tu so si strokovnjaki edini, da je glavni in največji vzrok dednost, ne morejo pa se zediniti, v kolikšni meri vpliva nanj okolje.
Kar precej predavanj s področja otrok s PP sem dala skozi...nekaj na faksu, še več pa v sklopu službe...in nikjer res nikjer nisem prišla v stik z ljudmi, ki bi klaftrali takšne nebuloze, da je sindrom ADHD namišljen in nedokazan. Imela sem tudi to srečo, da sem bila na predavanju Bogdana Žorža....zelo poučno in zanimivo predavanje iz strani dobrega strokovnjaka....strokovnjaka, ki ne dvomi v resničen obstoj sindroma ADHD, temveč poudarja pomembnost kvalitetnih družinskih in medsebojnih odnosov, ter vzgojo otrok po zdravi kmečki pameti ( meje, doslednost, odgovornost...) in ne neke novitete kjer je otrok kralj družine.
Verjamem, da so med nami tudi takšni, ki se bi raje zaradi neuspeha pri vzgoji njihovega otroka, skrili za kakšno diagnozo, kot je npr. ADHD, kot pa priznali, da njihova vzgoja ni to kar bi morala biti...Vendar tisti nimajo odločbe, tisti nimajo dodatne strokovne pomoči, tisti zase in za vedenje svojega otroka nimajo nobenega opravičila v smeri posebnih potreb, če jim to strokovnjaki ne dokažejo...Če je v vašem razredu otrok, ki ima odločbo za ADHD sindrom, je to res otrok s posebnimi potrebami in ne neki "baje"ADHD-ejček.
Tvoje pisanje v smeri kako so vaši "normalni " otroci prikrajšani zaradi takega otroka, mi je že grozljivo brati, kaj šele doživljati....Daj povej kateri otrok pa je narejen čisto po " reklcih" in nikoli ne ovira dela v šoli in svojih vrstnikov...Tudi nekateri takoimenovani "normalni" otroci, so v šoli grozljivo počasni in jih mora nemalokrat čakati cel razred, ter zaradi tega velikokrat marsikaj zamudijo in ne morejo s snovjo naprej...ali pa tisti s precej povišano telesno težo, ki težko hodijo oz. imajo težave pri gibanju in je zaradi njih marsikdaj na raznih športnih dnevih cel razred prisiljen čakati na tega otroka...ali pa otrok ki ima govorne težave in jeclja in je velikokrat potrebno čakati precej časa, da kakšno stvar pove...med tem ko, čas priganja in ostali "normalni "otroci čakajo, da gre snov naprej....ali pa tisti, ki imajo sladkorno in morajo večkrat zaradi njegove sladkorne hipe vsi prekiniti s poukom, ker ima učiteljica preveč nujnega dela z njim...Ali pa otroci s Tourettovim sindromom ( tudi čisto zaresen in ne izmišljen!), ki zaradi svojih težav, glasnosti in krikov velikokrat pošteno motijo ostale....ali pa naglušni otroci,...pa slabovidni...A še naštevam??
Veš Mojcaziga....najboljšo doto boš dala svojemu otroku, če se boš držala nazaj s takim mišlenjem, kot ga izražaš zgoraj..Če mu boš vcepila v glavo, da smo si ljudje različni, ter da ima vsak takšne in drugačne težave ( tudi tisti najbolj "normalni"), bo v življenju precej srečnejši, predvsem pa bodo srečnejši ljudje okrog njega. S tem tvoji poudarjanjem kako ti kvazi ADHD-jčki motijo vse ostale "normalne" otroke v svojem sončku ne vzbujaš tolerance, razumnosti ter sočutja, temveč sovražnost, cinizem in egoizem.
V eni stvari se strinjam s tabo....vse strokovne kadre , ki delajo z otroki, bi bilo potrebno temeljito doizobraziti, jih seznaniti in informirati, predvsem pa osveščati, kako se s takimi otroki dela....Le na njih je teža in odgovornost, da delo v oddelku, razredu in skupini...vodi in pelje tako, da ostali zaradi tega ne trpijo prevelike škode...Če strokovni delavec tega ni sposoben, je treba proti njemu ustrezno ukrepati...Niso starši krivi, da prizadeti otrok moti pouk in sošolce, če jih sploh ni tam... Najlažje je pač reči, da je vsega kriva domača vzgoja, tudi takrat, ko si nesposoben strokovni delavec ne zna ustvariti avtoritete in ne zna uspostaviti v razredu sistema, ki bi deloval za vse.Učitelji v šoli niso prepuščeni sami sebi, pa čeprav nekateri to tako veselo poudarjajo...vsi otroci z odločbami imajo v večji meri večkrat tedensko DSP pomoč učitelji pa dobijo natančna navodila iz strani strokovnjakov, ki takega otroka obravnavajo...Žal sem pa prevečkrat videla, da se učiteljem ne da poglabljati v ta navodila in delajo po svoji glavi, ko pa so temu primerni rezultati, pa radi krivdo zvalijo na starše oz. kar je še huje...na otroka...In potem starši podobni tebi Mojcaziga , reagirajo tako kot ti in delijo ali pišejo podobne komentarje...
In Mojcaziga...tudi jaz sem razpoložena na konstruktivno debato, nivo komunikacije, ki ga tako vehamentno poudarjaš ti ( ko se zgražaš nad komentarji prizadetih staršev ADHD-ejčkov, ko napišejo par krepkih in resničnih tebi in podobno mislečim brihtam), pa prilagajam sogovorniku oz. soudeležencu v debati...
Popolnoma napačno razumevanje mojega zapisa, ampak nič hudega.
Do sedaj ni niti ena napisala sploh kakršnokoli dejstvo o ADHD-ju, razen nejcko, vse pa ste planile po meni in me obtoževale razno razne stvari, kar je samo po sebi dovolj zgovorno.
Če bi me katera poznala, bi vedela, da je moj otrok med najbolj tolerantnimi v razredu. Tudi egoist ravno ni, čeprav ga zadnje čase navajam na to, ker malo je pač dobro. Ne boš verjela, tudi sama nisem nič od tega. Ampak če vi napadate mene, se imam pravico braniti, ali ne? Če me vi bombardirate z našimi sončki in našim nepoznavanjem motnje, pač napišem kake težave imamo mi s takim otrokom. Imam kolegico z ADHdejevčkom, ki ga peljem s seboj celo na morje. Postavila sem meje, tako kot njegova mama, in do sedaj nismo z njim imeli nobenih problemov.
Meni sicer dol visi za kako me imate. Tudi meni za vaš odnos. Dejstvo pa je, da ena ni sposobna konstruktivne debate, kaj je res in kaj ni, kaj bi se dalo spremeniti in kaj ne, kako bi se to motnjo dalo približati na, ki je ne razumemo,....... Vse to, kar sem že nekajkrat napisala. Pač, pikajte po svoje dalje, če mislite, da se bo s tem kaj spremenilo.
Ne, da ne znate ločiti od staršev, ki tega ne dojemajo od tsrašev, ki vas želijo razumeti. Kar se vas tiče sploh ni starša, ki bi želel razumeti, ker smo vsi apriori proti vašim otrokom. Če pa je že kdo ok, potem si naj pa sam razjasni pojem kaj ta motnja sploh je ipd.
Sama imam eno zdravstveno nadlogo, ki mi je precej spremenila izgled. In vsi se vpičijo v to, jih vidim. In niti enkrat nisem nobenega napadla, ker je bil pameten po drugi strani, da sem se zapustila ali kaj podobnega, ali pa ko imajo razne nasvete kako naj določene stvari spremenim. Tudi ne pričakujem, da bodo vsi poznali mojo motnjo. Ko in če je prilika jim sama razložim določene zadeve, tudi 1000x če je potrebno. Se še kako zavedam, da sem v manjšini. In nekako upam, da s tem pomagam vsem ostalim, ki delijo motnjo z menoj vred. Več bo ljudi, ki bodo o stvari seznanjeni, manj bo stigmatiziranosti.
lp
|
Natisni
). 
- pa sem se raje ugriznila v jezik (prst?). 
