|
liliana -> RE: Hiperaktivnost (9.11.2011 11:10:37)
|
IZVIRNO SPOROČILO: nejcko
IZVIRNO SPOROČILO: Kerensa*
IZVIRNO SPOROČILO: liliana
In zgodovina nas torej tudi uči, da v preteklosti motenj ADHD niso tlačili v poboljševalnice in posebne zavode, ampak je marsikdo med temi tudi marsikaj dosegel, se izšolal, ni pa blestel na vseh področjih, od slovenščine do fizike.....
Saj je tudi danes točno tako.
Nikjer nisem trdila, da so kar vse po vrsti stlačili v poboljševalnice in posebne zavode (mene tudi niso [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] ), nekatre pa so.
Zavedati se moramo, da so vsi omenjeni živeli v nekem svojem času, ko so vladale drugačne razmere kot danes, ko je šolanje potekalo drugače kot danes, zato je primerjanje DaVincija in npr. mojega otroka kot šolarja povsem brez veze. Definitivno v času DaVinčija otroci niso 8 oz. 9. let vsak dan sedeli v šoli po 6-8 ur dnevno. Že to je razlika. Tudi šolali se niso vsi, vsaj ne v taki obliki, kot se šolajo današnji otroci. Tudi kontrolk niso pisali tako pogosto kot danes, niso imeli toliko knjig, ki jih posledično niso mogli pozabiti doma itd. itd.
Poleg tega so ti geniji bili največkrat odkriti s strani določenih oseb, ki so posatli njihovi meceni, mentorji, zaščitniki, sponzorji ... torej so imeli za seboj eno osebo, ki jih je porivala naprej.
Pa konec koncev to sploh ni pomembno. S temi osebnostmi sem samo hotela povedati, da ADHD otrok ni potencialni pijanec in luzer, ampak se v marsikaterem skriva nesluten talent, enako mnogo kot pri vseh drugih otrocih.
In itak da je logično, da vsi nismo za vse, da se vsak spopada po svoje s stvarmi, ki ga ne zanimajo, pa jih vendarle mora početi. In da se vsak razvije in (za)blesti na nekem določenem področju.
Se strinjam, da je potrebno upoštevati več dejavnikov......in jaz sem samo primerjavo nadaljevala in dodala svoj vidik, ti še sedaj svojega in debata ter razmenjava mnenj pač poteka tako......
quote]In ne nazadnje - tudi v naših časih, ko ni bilo nobenih odločb, so v redne šole hodili otroci s PP, redki sicer, a vendar so. To so bili otroci staršev, ki so bili trmasti in vztrajni in neomajni. Ne vem sicer, če so imeli takrat kakšno posebno pomoč s strani šole, ampak določene prilagoditve so gotovo imeli. Jaz sem npr. imela sošolca v paralelki, ki je po mojem laičnem mnenju imel CP - rok ni mogel uporabljati, torej testov gotovo ni pisal (sam). Prav tako je bil njegov govor skoraj nerazumljiv in izredno počasen - se prav spomnim, da sem se dostikrat spraševala, kako ga učitelji sploh razumejo. Gotovo je imel neke prilagoditve.
Na vsaki šoli je bilo nekaj otrok s posebnimi potrebami......res da so bili redkejši kot danes, bili so pa......tudi v našem razredu je bil en učenec, ki je pisal teste vedno sam, v kabinetu z drugim učiteljem, da ni motil ostalih.....pa smo take otroke otroci sprejemali.......in vsak starš, ki ima takega otroka mora tudi danes, kljub odločbi delati mnogo več kot ostali starši....mnogo več mora s takim otrokom z odločbo ali brez delati tudi učitelj, ker koliko razumem, ima tak otrok individualno pomoč 5 ur na teden....za vse druge ure je zanj odgovoren učitelj.....in ta mora sam, ob sodelovanju seveda še drugih 20 učencev (in staršev) v razredu, obvladovati takega otroka....in če je to za starša težko in mukotrpno delo, mora biti še bolj mukotrpno delo tudi za učitelja, ker mora ta obvladovati še ostalih 20 otrok in nemalokrat specifičnih zahtev še vseh 21 staršev......
Sicer pa - pustimo našim otrokom vsaj malo otroštva. Ne sicer, da bi zagovarjala nasilje in vandalizem, ampak od nekdaj so se v šoli otroci malo ravsali med sabo, fantje sploh, od nekdaj s(m)o otroci med poukom radi poklepetali, ušpičili kakšno vragolijo, morda celo izzivali učitelje. Od nekdaj. In vsi otroci, no velika velika večina. In kar je najpomembneje - otroci sami so se naučili reševati probleme med sabo, s(m)o se zgarbali, ampak čez 10 min smo bili spet prijatelji. Problem rešen.
Danes pa uletavajo starši in kričijo o pravicah svojih otrok in rešujejo probleme in se vtikajo vanje. In če en starš vpije, da njegov otrok zaradi enega ADHD sošolca ne more delati - a se vam ne zdi, da s tem da lastnemu otroku fin izgovor za morebiten neuspeh: Zaradi unega ADHD sem pisal cvek. Japajade
Se strinjam s tem v celoti.....dodala bi pa tudi to, da se verjetno kdaj pojavi tudi situacija, ko starš otroka z ADHD vpije, da ta ne more delati, ker ga ostali otroci, učitelji diskriminirajo in zafrkavajo......tudi otroku z ADHD se ne daje na ta način lep vzgled, ker se njegov neuspeh prav tako tolerira na račun izgovarjanja......ker če tak otrok obiskuje šolo, če se njegovo vedenje lahko oz. se korigira in obvladuje zgolj s trdo in dosledno vzgojo......ne more biti krivda zgolj na drugih starših, otrocih in zaposlenih na šoli.......
Moj ADHD se tudi zgovarja, da ga je ta pa ta izzival in je zato znorel ali pa je uni tudi to (kakšno neumnost) delal - pa mu vedno rečem: A imaš svojo glavo? Uprorabljaj jo vendar!!!!
Tako je, moja se tudi že pri 4,5 letih na marsikaj in marsikoga zgovarja.......pa ji vedno pač ne verjamem, ker jo poznam......
Ne iščimo krivcev, ampak raje svoje otroke naučimo, da so sami odgovorni za svoj (ne)uspeh in dejanja.
Se strinjam.....
|
|
|
|