 |
RE: ali obstaja ženska, ki ima odpor do dojenja?
10.8.2011 9:30:34
|
|
|
|
zaspancek1
|
Hm, najbrž bi jaz kar pasala v to kategorijo... Sicer nekih travm nisem nikoli imela zaradi dojenja, ampak si sebe pravzaprav nikoli nisem predstavljala, da bi dojila. Zakaj točno, sem že enkrat pisala na RR, če pa skrajšano povzamem - imam že sicer precej občutljive prsi, poleg tega še ogromne, posledično pa tudi težave s hrbtenico. Skratka - prsi mi ne pomenijo ravno neko hudo pozitivno asociacijo (ajd, občasno ne rečem, večino časa pa ne ravno  ). Verjetno si tudi zato ne predstavljam, da bi morala trpeti tiste bolečine, ki so vsaj v začetku definitvno prisotne, tudi to, da je otrok stalno priklopljen, da mama dejansko ne more niti zadihat sama, je zame nepredstavljivo. Ravno zaradi tako agresivnega propagiranja dojenja sem si potem tudi sama prebrala marsikaj na to temo (ogromno študij, ki naj bi dokazovale vse te hude prednosti) in pač prišla do zakjučka, da imamo danes to srečo, da če mi ni do tega, pač ne bom dojila, otrok pa ne bo zato za nič prikrajšan oz. oškodovan! Ja, seveda pri tem doživiš marsikaj (tudi že v sami P), ampak če že na začetku odločno pove svojo odločitev (ki jo, mimogrede, niso dolžen nikomur opravičevat!), bodo (vsaj večina) to odločitev v P tudi spoštovali.
Pri prvem sem se čisto na začetku še pustila prepričat, da sem pa le poskušala z dojenjem, čeprav je bilo to že iz čisto objektivnih razlogov skoraj misija nemogoče (priraščen jeziček, zaradi katerega je bilo že hranjenje po steklenički težko). Na srečo sem kar hitro prišla do spoznanja, da to ne pelje nikamor (da boli kot  , mali ne zna in ne more sesat, mleka itak da še ni, črpalka pa je sodobna vrhunska mučilna naprava) in dokončno prenehala z vsakršnim delovanjem v to smer. Čeprav sem bila seveda še vedno deležna vprašanj in "dobronamernih" nasvetov, sem to pridno ignorirala oz. pač na kratko povedala, da je pri nas flaška zakon! In res je bila, mali pa je lepo napredoval, nadoknadil in celo prehiteval v razvoju.
V drugo sem bila pa 100% odločena, da niti ne bom poskušala dojiti. Priznam, da mi je bilokar malo zoprno v P (glede na ne ravno dobre izkušnje z eno sestro na oddelku pri prvem, ko sem se morala skregat, da so mi le prinesli AM), ampak ob spodbudi partnerja, sem to čisto jasno in glasno povedala, odnos vseh na oddelku pa je bil res dober. Ok, izjema je bila samo ena pediatrinja (kokoš, ki je že pri prvem imela res hudo pametne ), ki je glede priraščenega jezička pri drugem prijavilla: a če prerežemo vezico, boste pa dojili? Ja, itak, stara , ja. V glavnem - ne, tega seveda ni storila (prerezala vezice), na srečo pa drugi ni imel tako zelo priraščenega jezička in smo uspeli brez rezanja!
Skratka - moja oba mulčka sta zrasla in lepo rasteta brez dojenja. Seveda so tak pri dojenju, kot tudi hranjenju z AM prednosti in slabosti, ampak pri nas so plusi prevladali pri AM. 
Če povzamem - če ti je to muka, razčisti pri sebi, da je to samo tvoja odločitev in kakorkoli se boš odločila, stoji za tem! Otrok bo zrasel tako ali drugače (verjemi, da mu je čisto v začetku popolnoma vseeno kaj dobi, samo da dobi  ), da pa boš ti dobre volje in skulirana, pomeni pa ogromno!
|
|
|
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Prav hecno je bilo... Kako kar naenkrat preklop in sem si to želela in se ful trudila. Ironija pa je bila potem to, da je bila punčka velik zaspanček z nizko porodno težo (2500g) in še nižjo, ko sva šli domov in potem vse nižjo in nižjo zaradi tega, ker enostavno nisva mogli vzpostavit dojenja: ona ne vlečt, posledično pri meni vse manj mleka oz. že v štartu nisva vzpostavile praktično ničesar... Po nekaj dneh sem začela dodajat in v enem mescu sva pristale popolnoma na umetnem mleku. Potem mi je bilo super fajn, da več ne dojim, ko sem se pač sprijaznila po tisti začetni želji... 
