|
Anonimen -> RE: a je padla? (9.6.2011 19:51:56)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Petka09
Še enkrat kopiram svoj post, kar sem napisala:
IZVIRNO SPOROČILO: Petka09
"Tipkanje za računalnikom" lahko razume samo nekdo, ki dejansko ve, kaj to pomeni! Recimo nepregledne vrste nujnih mailov, poročila takšna in drugačna, skrbeti za kredite in likvidnost firme, vodit investicije od prvega temelja do zadnjega stola in slike na steni, vodit in sodelovat na pogajanjih, sprejemati nenehne nove in nove pritiske nadrejenih (sploh, če je firma tuja),... Dostikrat ti zvečer skoraj možgani iz glave padejo od stresa!
In to NI delovno mesto direktorja, še zdaleč ne! V bistvu sem opisovala delovno mesto navadnega prodajnika v firmi (ne prodajalca v trgovini, ampak prodajnika oz. referenta v prodaji, če tako hočeš). Za kredite in likvidnost firme skrbijo računovodje, primer vodenja investicije pa je naloga navadnega svetovalca oz. referenta, če tako hočeš, in to v javni upravi.
In ja, tudi sama sem delala tako, po 10 ur na dan, pa še zdaleč nisem bila direktorca [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image].
Ja, no, jaz delam vse zgoraj našteto, plus skrb za likvidnost podjetja, plus prodaja, plus logistika, plus še tisoč in ena druga malenkost, pa mi ni nekaj hudo stresnega, da bi po tridesetih letih bila zaradi tega izrošena in zrela za upokojitev. Moram pa tu zraven dodati, da mi je to delo fajn, mi je v izziv in je stres tudi pozitiven (poleg negativnega, ki je povsod prisoten). Kako bo določeno delo vplivalo na človeka, je odvisno od njegove osebnosti, od interesa, motivacije, fizične kondicije in še in še in še. Kar je nekomu grozno, je drugemu čisto fajn in se ne da potegnit črte. Ne predstavljam si recimo keramičarja (takega, ki dela, ne tistega ki lufta [sm=smiley1.gif]), da bi pri 65-ih polagal ploščice. Obrabljeni meniskusi, obrabljeni diski zaradi prisiljene drže. Ali pa šivilija z artritisom. Ali nenazadnje komercialist, na katerega pritiskajo z vseh strani... Odvisno od posameznika. Nekdo, ki pa nima zdravstvenih problemov, bo brez težav svoje delo opravljal tudi pri 65-ih. Nekdo, ki je preveč priden in pošten, bo iztrošen pri 45-ih. Okolica ga bo pojedla - tisti, ki luftajo (in ti so povsod, samo da se v gospodarstvu težje skrijejo). Kako to spraviti v en fer zakon? Ne vem, težko. Noben zakon ni pošten do vseh, vedno se skepajo kompromisi. A če teh ni, oziroma se celo vzvišeno vsiljuje, češ ti, neveden kmet(osel/neizobraženo ljustvo,...) pa tega itak ne boš razumel, je vsaka sprememba obsojena na propad - zaradi odnosa, ne zaradi vsebine. Fer odnos je pomemben.
Še komentar Coltu glede reorganizacije JU: se strinjam, da je marsikaj v JU narobe, predvsem velika potrošnja in nezmožnost organizirat delo. AMPAK bom tu pokarala tudi gospodarstvo. Večina firm v slo. (majhnih in velikih) dela na kratki rok. Obnaša se nonšalantno do dobaviteljev in do odjemalcev. Dokler je nekomu v gospodarstvu težko ali odveč poklicat svojega odjemalca, da določene robe ne bo mogel dostaviti na dogovorjen dan zaradi tega in tega razloga in se jim bo zdelo povsem normalno, da se delo opravi napol, da se samovoljno spreminja rabate, pošilja poškodovano robo, pošilja napačno robo, in še in še in še podobnega, bo tudi večina gospodarstva v kur.... Pravice gredo skupaj z dolžnostmi. Večina razmišlja le v okviru pravic. Ko pridemo do sprejemanja odgovornosti, se ustavi na vseh nivojih. Slov. gospodarstvo drži pokonci en majhen delež resnih in profesionalnih podjetij. Druga pa luftajo na račun teh.
Kje začeti? Pri vrhu. In pa vsak pri sebi. Pri vrhu zato, ker je država kot družina. Glavni, v parlamentu in vladi kot starši, državljani kot otroci. Trenutno imamo v državi eno veliko permisivno vzdušje. Starši delajo kar hočejo, na želje in potrebe otrok se ne ozirajo, veliko je karanja, pridig, žuganja in arogance, češ, kaj boš pa ti vedel, saj si še otrok. In malo uresničnih obljub (tistih dobrih in še več tistih, izgovorjenih v grožnjah). Ni nobene doslednosti. In potem tudi otroci (državljani) ali ponavljajo za starši (vlado, parlamentom) ali pa se zabubijo sami vase in delajo po svoje.
Vsak pri sebi pa zaradi napisanega v prejšnjem stavku. Delati vsak po svoje ne moremo, ker se moje pravice ustavijo pri pravicah drugega. Slediti zgledu staršev (vlade, parlamenta, elit) pa tudi ne moremo, ker se bomo na precej kratek rok požrli.
Je pa nekaj jasno, a se mi zdi, da le redkokdo to dejansko dojema: z aroganco, vzvišenostjo, trmo in karanjem si starši ne bodo pridobili spoštovanja in zaupanja. To pride samo z doslednostjo, izponjevanjem obljub, dobrim zgledom in upoštevanjem mnenja otrok (spet v prenesenem smislu)
|
|
|
|