pelin
|
Nekam se mi ful mudi, ampak morem še tole nakracat....Kerensa, tudi sama sem morala parkrat iskati delo...in sem ga aktivno v pravem pomenu besede...Pri tem me ni oviral otrok, ker sem se potrudila, da sem za tiste pol urice , ki sem jo porabila za razgovor vedno našla koga , ki mi je na malčka ali malčico popazil, včasih sem ga pustila pri starših, včasih pa je šla z menoj kakšna kolegica, ki mi ga je vsaj za tiste pol urce popazila pred vrati...Nikoli nisem niti enega razgovora zamudila, ker ne bi prej uredila varstva, saj te na razgovor ne pokličejo le pol ure prej... Zame je aktivno iskanje službe redno pisanje prošenj, oglašanje na razpise, velikokrat tudi oditi na obisk v podjetje tudi kar tako, tudi če nimajo razpisa, le da jim daš vedeti, da se zanimaš za službo, redno spremljanje prostih delovnih mest, skrb, da se dodatno izobražuješ, oz. izpopolnjuješ in obnavljaš stara znanja, da ne zarjaviš...in še in še...vse to se da ob otroku in ga ne rabiš tiščat zaradi tega v vrtec...In če službo res aktivno iščeš. ni vrag, da je ne bi prej našel kot v petih ali celo deset_ih letih, kot to dela marsikdo... Pa Tejči, ne leti to osebno nate....pišem na splošno in iz lastnih izkušenj....toliko o aktivnem iskanju službe... In verjetno je to eden izmed razlogov, da danes službo imam....marsikatera, ki jo pa na svoj način "aktivno" išče, zraven pa ima sto in en razlog zakaj ne more na razgovor, pa še danes veselo molze državo...
< Sporočilo je popravil pelin -- 31.5.2011 16:36:14 >
|