ronja
|
samo neko iztočnico rabim...
jaz bi za iztočnico vzela nalogo, da zahtevnega mlajšega otroka navadimo, da ne bo mogel več non stop on diktirat dogajanja - to ni zdravo ne za otroka, ne za družino in če je res tako, verjamem, da človeka mine želja po še kakšnem...
Potem je dobro tudi vedet razloge, zakaj si jih ne želi - ne zato, da bi presojala, kateri razlog je "dovolj dober", ampak zato, da vidiš, ali se da kak razlog odpravit. Če se boji financ, lahko najdeš kje boljše plačano službo, če se boji zato, ker je mali zahteven, ga lahko nehaš crkljat in bo mali manj naporen, če je utrujen, pogledaš, če nosi on večji delež kot ti in ga razbremeniš... Če si jih pač enostavno ne želi, pa verjetno nimaš kaj, razen da počakaš in kdaj pa kdaj preveriš, če še vedno tako čuti.
Sicer je res, da je verjetno že 2. kompromis...
samo zato, ker si ti tista, ki donosi otroka, sigurno nimaš več pravic od očeta.
Dejansko zakonsko gledano imamo malo več pravic v primeru, da se otrok "zgodi" - ženska se odloči, ali bo naredila splav ali ne. Lahko pod pritiski iz okolice, vendar na koncu lahko ima otroka ali pa ne. Moški v tem primeru nima kaj dosti prava glasanja, razen moralnega in v pogovorih.
Kar se mene tiče, sem vedno vedela, da ne bom imela samo 1 otroka in sem vedela, da si tudi on želi več kot 1, še predno sva 1. naredila. Tudi nisem nikoli niti hodila z nikomer, ki bi že apriori rekel, da noče otrok ali da hoče samo enega. To je nekak del človeka, ali si želi veliko družino ali ne in navadno hitro ugotoviš. Tako da to ni bil nek problem.
Vsekakor pa ga ne bi hotela nikoli prelisičit (itak mava kondome) ali silit, ker se mi zdi najboljše, če si otroka (vsakega) želita oba. Ampak ne pravim, da mora vedno bit tako, samo zame se mi zdi to najbolj fajn. Sicer poznam precej ljudi, ki so prišli po zvijačnosti mamic in bi bilo škoda, če jih ne bi bilo, zdaj ko jih pač poznam, večina je tudi imela očete, ki so jih potem imeli zelo radi. Vseeno pa to ni moj modul. Da bi mu pa celo lagala, da sem zaščitena, se mi zdi pa res huda kršitev zaupanja, to se mi v nobenem primeru ne zdi ok.
Tudi midva sva nekaj časa razmišljala, da bi ostala pri dveh (kot vidiš, ne prav dolgo ). Za tretjega se je težje odločit (vsaj nama), ker točno veš, v kaj se spuščaš, točno veš, ad imaš že dva in da bo pač še 2x težje... Pa ko se končno spet da kam z otroki, je fajn in človek se razvadi... On je nekaj časa tudi mislil, da sta dve čisto dovolj, potem pa si je vseeno zaželel še tretjega. Imam pa srečo, da je to prišlo čisto spontano.
Sem mu pa zelo jasno povedala, da bova imela toliko otrok, kolikor si jih bova oba želela, razen če se pač kak zgodi kljub uporabi kontracepcije, tu pač nimaš kaj (ne bi šla na splav, če bi se mi otrok zgodil kdaj kasneje in on se s tem strinja, pravi da to itak). Ampak planirala pa jih ne bi več kot bi si jih želela oba. Ker nam 4im ni prav nič hudega in bi se čisto dalo bit tudi tako in ker bi rada imela otroke z njim - torej pač toliko, kolikor si jih bova oba želela - torej 3.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
gliha skup štiha - nič čudnega da govoriš o tem da država preveč ščiti otroke; moraš met poseben "frame of mind" da lahko kaj takega rečeš in "štekaš" tazga tipa..
. Morala bi biti obratna situacija - da bi otrok bil jezen na takega očeta, in ga še pogledal ne bi.
